Sporočila

Nekaj lepih primerkov zelenkaste kolobarnice sem našel v gozdu nad Medvodami. Na teh krajih je precej redka goba. Kako kažejo zadnji podatki o strupenosti te gobe? Po meni znanih podatkih, je do večine zastrupitev prišlo pred leti v Franciji in to na specifičnem rastišču pod bori v peščeni zemlji.

L. P.: Tič

Po novejši klasifikaciji ločimo več vrst mraznic. Pred leti sem v literaturi našel samo razliko med dobovo mraznico in ostalimi mraznicami z obročkom. So pa mraznice z obročkom, ločevali glede na to, kje raste. Za bolj okusne so veljale mraznice, ki rastejo na sadnem drevju ali pa na listavcih.

Sam opažam, da v moji okolici na sadnem drevju in na listavcih v glavnem raste sivorumena mraznica na iglavcih pa ostale vrste mraznic z obročkom. Dobova je pri nas redka in jo le občasno najdem v nižinskih gozdovih na Sorškem polju.

Vsekakor pa je okus sivorumene mraznice, ki je zrastla na jablani bolj nežen in povsem brez priokusa po smoli, kot pa na severnjaški, ki je zrastla na smreki.

Slavko, če kaj o tej temi veš, prosim napiši.

L. P.: Tič

[Tič]

Tič imate prav, vendar je za javno uporabo bolje zapisati zanesljivo pravilo, da ne pride do zastrupitev. Že tako jih je preveč. Tisti, ki gobe dovolj dobro poznajo in poznate, tako že vedo, kako se različne vrste pripravijo.
Poznam eno dobro poznavalko mraznic (Armillaria), ki je kljub temu utrpela blago zastrupitev. Mislim, da previdnost ni nikoli odveč.

Lep pozdrav,
Slavko

Se strinjam. Gobe nabiram in preučujem že skoraj 50 let. Kot otrok sem začel s tisto prvo knjigo, zloženko, Ante Beg Gobe 1. Malo pa mi je pomagal mamin sodelavec. Kar nekaj časa je trajalo, da sem si upal nabrati prvo bolj zahtevno gobo za določitev. To je bila Bisernica. Potem se je kar odprlo. Ampak tudi, da sem Bisernico pripravil na svoj način, je trajalo kar nekaj časa. Pri mraznicah pa sem še zmeraj previden in jih pripravljam po doktrini.

Sem čisti samouk. Literature pa imam res veliko. Počasi, bom sedajle kupil še komplet "Fungi of Switzerland". Škoda, da v moji bližini ni kakšnega aktivnega gobarskega društva, kot je Lisička Maribor. Na raznih razstavah v naši okolici sem malo pogledal in povprašal, pa se žal nisem videl v teh društvih.

L. P.: Tič

Po navadi najdem dovolj kakovostnih "brezpogojno" užitnih gob. Pa vendar.

Izjema so razne mraznice (Armillaria), ki jih pripravim točno tako, kot je opisal Slavko.

V mešanico gob za juho ali omake večkrat dodam kakšno Bisernico (Amanita rubescens) in še kakšnega lupinarja. Teh prej nikoli ne skuham in do sedaj nisem opazil nobenih škodljivih učinkov. Klobuke bisernic sem tudi večkrat paniral in potem ocvrl (pohal), brez, da bi jih prej kuhal ali blanširal. Tudi v tem primeru ni bilo nobenih problemov. Dejstvo pa je, da so bile v teh primerih gobe dobro temperaturno obdelane. Le posebej prekuhane niso bile (in voda ni bila odlita).

Goba seveda je jurček. Še kakšna fotka bi prav prišla, vendar gre skoraj zagotovo za Poletnega gobana (Bolétus áestivalis). Značilna je barva in oblika beta ter klobuka. Tudi rastišče, kjer so v bližini starejši hrasti, je značilno za Poletnega gobana.

L. P.: Tič

aleksander1111!

Fotografije res niso najboljše. Pa vseeno. Verjetno gre za Rumenega gobana (Boletus appendiculatus). Oblika ustreza, barva klobuka in trosovnice tudi. Značilna je obarvanost beta v prerezu in to v dnišču (sivo rjava). Tisti del beta, je po navadi tudi precej trd, nekako olesenel.

Škoda, da se ne vidi še del beta, ki je odrezan. Rumeni goban ima značilno šiljasto podaljšan bet. To pove tudi latinsko ime: "appendiculatus". Nekako bi se dalo prevesti kot: "podaljšan".

Po predvojnem receptu iz samostana Velesovo.

Za to jed potrebujete smetano iz kuhanega mleka. Torej tisto, ki so jo naše babice iz mleka pobirale in shranile na hladno. Najbolj primerne gobe za to jed so lisičke (tudi lijaste), črne trobente in sivke. Odlična je mešanica lisičk vseh vrst, in črnih trobent. Tudi mešanica sivk, lijastih lisičk in kakšnega rumenega ježka je dobra. Gobani s svojim značilnim okusom, niso najbolj primerni za to jed.

Na čim manj maščobe (najboljša je svinjska mast) močno prepražite narezane gobe, ki ste jih samo posolili. Ko spustijo vodo in že rahlo porjavijo, jih solidno popramo in začinimo z malo muškatnega oreha. Potem dodamo nekaj žlic omenjene smetane (po količini malo manj, kot je spraženih gob) in še malo kuhamo. Tu moramo paziti, da se smetana ne raztopi. Najboljša je taka, stara kak teden, ki že rahlo rumeni. Odstavimo, takoj ko opazimo, da se smetana začne raztapljati. Potresemo s peteršiljem in ponudimo z domačim kruhom.

Če take smetane nimate, jo lahko nadomestite s čim bolj mladim kajmakom. Pri tem gobe v začetku manj solite. Rezultat je lahko odličen, vendar okus ne doseže tistega z domačo smetano.

Važno je:
-   dobro prepražiti gobe
-   solidno popoprati s kakovostnim črnim poprom (najboljše iz mlinčka).
-   ne preveč raztopiti smetane

Pa dober tek: Tič

Pozno jesenske gobe v kulinariki po navadi uporabljam kot mešanico gob, v kateri prevladujejo sivke. Razen sivk dodam še nekaj tistih, ki jih najdem.

Med drugim tudi:
Lijasta lisička: http://www.gobe.si/Gobe/CantharellusTubaeformis
Pozna livka: http://www.gobe.si/Gobe/ClitocybeGeotropa
Rumeni ježek: http://www.gobe.si/Gobe/HydnumRepandum

Nekatere literature razlikujejo dve varianti rumenega ježka. Čokato obliko (ta je ne gornji fotografiji) in normalno obliko, ki je svetlejša in ima tanjši bet. Pri nas čokata oblika raste poleti, je grenka in za kuho neuporabna. Normalna oblika pa raste pozno jeseni in je kot dodatek ostalim gobam (ne preveč) odlična. Doda dodaten okus, tako kot tudi nekatere vrste griv. Če pa bi imel same ježke ali grive, pa je ta okus preveč izrazit in za mene moteč.

To mešanico uporabljam za juhe (čiste in čorbe) in za omake. Samostojno uporabljam samo sivke, in sicer kot prilogo pečenki ali mladi divjačini (mlada srna s sivkami je odlična), in Pesniško polževko: http://www.gobe.si/Gobe/HygrophorusPoetarum, v kremni juhi ali z domačo smetano. Pesniška polževka pri nas raste malo pred sivkami (ko se pojavijo prve sivke, rastejo zadnje pesniške polževke). Meni se zdi ena najbolj okusnih gob.

Ko dobim navdih, objavim recept za gobe z domačo smetano.

L. P.: Tič

Včeraj sem se odpravil v gozd, na mesta, kjer rastejo sivke (zimske kolobarnice). V naših krajih (okolica Medvod) je letos vsekakor rekordna, lahko bi rekel desetletna rast sivk na rastiščih v polhograjskih dolomitih. Pobiral sem le izbor.

Precej je še drugih gob. Našel sem še vijoličaste kolesnice, bele polževke, nekaj navadnih lisičk, mokarice, rumene ježke, rdečkaste ježke, česnjevke, rumene grive. Od omenjenih sem nabral le kakšen primerek za boljši okus.

Meglenke so še, vendar večinoma stare. Opazil sem tudi več milnatih kolobarnic in nekaj rdečebetnih polstenk. V nižinskem iglastem gozdu pa rastejo cele preproge lijastih lisičk. Naletel sem tudi na bogato rastišče poznih livk. Žal so bile že vodene. Je pa odkrito novo rastišče.

L. P.: Tič

Najprej vsem udeležencem foruma pošiljam lep pozdrav iz Gorenjske. Forum spremljam že dolgo časa, no sedaj bom pa še kaj napisal.

Pri nas, v okolici Medvod rastejo sivke v nižinskem gozdu na Sorškem polju in v Polhograjskem hribovju. Zanimivo je, da na v nižinskem gozdu rastejo po navadi pod iglavci (smreka, bor) v hribovju pa v glavnem pod bukvami. Tudi po velikosti se ločijo. Tiste sivke v Polhograjskem hribovju so bistveno večje in na nekaj rastiščih zrastejo prave orjakinje.

Pred dnevi sem sivke iskal v hribovju in to na prisojni strani. Našel sem eno samo. Je pa rastlo veliko drugih vrst (pesniške in bele polževke, golobičje in prstene kolobarnice, veliki dežnik, nekaj lisičk ...). V nedeljo pa sem šel na osojno stran. Tu pa je bila rast desetletja. Tako po količini, kvaliteti in še posebej po velikosti sivk.

Kar nekaj let je bila rast ravno obratna. Prisojne lege bogato, osojne revno. Zakaj je tako, pa nihče ne ve. Pa še zanimivo ne bi bilo, če bi kdo to vedel.

Lep pozdrav vsem: Tič