Na izlet smo se odpravili z avtobusom in ob 7.00 krenili proti Slovenskemu Porabju, ki leži na skrajnem zahodu Madžarske, ob stičišču madžarske, slovenske in avstrijske meje. Seveda smo že med vožnjo bili deležni informacij o okolju kamor smo se peljali. Po vožnji skozi Gornjo Radgono in Kuzmo smo na Madžarsko vstopili na mejnem prehodu Martinje, kjer vodi cesta naravnost v Porabje.
Slovensko Porabje je skupek sedmih naselij v Železni županiji, kjer živi slovenska manjšina (po neuradnih podatkih med 5000 in 6000 pripradnikov) Porabskih Slovencev. Ime je dobilo po reki Rabi. Slovensko etnično ozemlje v Porabju se je v letih 1919 in 1920 po senžermenski in trianonski pogodbi razdelilo med Avstrijo in Madžarsko. Zahodni del pripada Avstriji, ki na Madžarsko meji nad dolino reke Dobre (Doiberbach). Najzahodnejše od sedmih naselij je Gornji Senik (Felsőszölnök). V središču te največje slovenske vasi, obdane z gozdom poraslimi hribi, so nas gostitelji popeljali na ogled cerkve sv. Janeza Krstnika.
Cerkev sv. Janeza Krstnika v Gornjem Seniku
Pričakala nas je vodička
Blizu vasi je pohodniška pot do Tromejnika, ki je postal simbol sožitja treh narodov. Naslednja postaja v severni dolini Porabja je Dolnji Senik (Alsószölnök), kjer že več stoletij sobivajo Madžari, Slovenci in Nemci. S hribčka nad cerkvijo se odpira čudovit razgled na sosednjo Avstrijo in dolino reke Rabe, ki prav pri Dolnjem Seniku priteče z avstrijske strani na Madžarsko. Od glavne ceste proti notranjosti Porabja ležijo Sakalovci (Szakonyfalu), ki so značilni zaradi zaščitenega območja Nacionalnega parka. Števanovci (Apátistvánfalva) so prvo naselje v južni dolini Porabja. Okolica je bogata z vodnimi viri, kjer potok Haršaš napaja umetno jezero. V okolici jezera so značilna mokrišča. Vasici Verica in Ritakovci sta od leta 1944 združeni v eno naselje z združenim imenom, Verica-Ritkarovci (Kétvölgy). Vas je redkeje poseljena, poznana pa je po učni poti imenovani Travniške orhideje. Najmanjša slovenska vas pa so Andovci (Orfalu), ki ležijo tik ob meji s Slovenijo, v skrajnem kotu južne doline.
Porabska domačija v Andovcih
V okolici redkih domačij so raztreseni travniki in sadovnjaki, ki sestavljajo mozaično podobo pokrajine. Gostitelji so nas popeljali do "Porabske domačije", kjer je na ogled značilna porabska kmečka hiša z lončeno pečjo. Dvorišče domačije krasi Mali Triglav.
Mali Triglav
Gre za skalo, ki jo je Andovcem daroval Triglavski narodni park. Na podstavku Malega Triglava je vgrajenih sedem kamnov iz vseh sedmih slovenskih vasi Porabja. Poleg vasi je Črna mlaka, naravna dediščina in posebno varovano območje Narodnega parka Örség. Gostitelji so nam skuhali čaj iz grozdja, z dodatkom "kačje sline", ki nas je pogrel in pripravil na gobarjenje. Gobarili smo v andovskem gozdu, takoj za porabsko kmečko hišo. Po prihodu iz gozda nas je presenetila TV ekipa, katere novinar je bil kar radoveden.
Časnik je tako vabil na razstavo gob
Kulturno in gospodarsko središče Slovenskega Porabja pa je Monošter (Szentgotthárd). Sem je davnega leta 1183 kralj Bela III. naselil cistercijanske menihe, ki so v 18. stoletju zgradili mogočno baročno cerkev s samostanom. Cerkev in samostan sta obdana z baročnim parkom. V spomin so kralju Bela III. postavili spomenik. Monošter ponuja tudi kopanje v sodobnem termalnem kopališču. Gostitelji so nas popeljali v Slovenski kulturni in informacijski center, ki je v Hotelu Lipa.
Gobarji pred hotelom Lipa
V enem od prostorov smo pripravili razstavo gob. Bilo jih je okoli 120 vrst.
Območje ob tromeji ima več zanimivih obrazov. Obiskovalca očara s svojo neokrnjeno naravo, mirom, naravno in kulturno dediščino. Ozemlje, ki je poseljeno s Slovenci, je bilo skozi zgodovino priča mnogim vojnam, zato so tu ostale sledi tako slavnih, kakor tudi žalostnih dogodkov. Porabski Slovenci pa so, kljub ločenosti od matične dežele, uspeli ohraniti slovenski jezik in kulturo, ki ju z vso ljubeznijo razvijajo in prenašajo iz roda v rod, tudi preko njihovega časnika Porabje. Območje ob tromeji se vtisne v spomin s svojo raznolikostjo, kulinariko in gostoljubjem ljudi, ki živijo tukaj.
Avtor: Slavko Šerod
Strani, ki se vežejo na to stran:
