Zanimivi članki o gobah

Začel/a klavir, 10 Januar 2010, 20:30

Prejšnja tema - Naslednja tema

klavir

Zanimiv članek iz revije Gea...

Klimatske spremembe vplivajo tudi na rast gob
(vir: Branko Vrhovec, revija Gea, letnik XIX, oktober 2009)

Še ne tako davno je na našem podeželju veljal za pravcatega junaka vsakdo, ki je našel
jurčka še na prvo nedeljo v novembru. Zadnja leta pa to ni prav nič več posebnega. Jurčki niso več
nobena redkost niti v decembru, s kančkom sreče jih je moč dobiti še celo okrog božiča. Za vse to
naj bi bilo »zaslužno« segrevanje ozračja, ki je gobarski koledar dobesedno postavilo na glavo.



Dvobarvne medlenke (Hebeloma mesophareum)


Žarke sivolistke (Tephrocybe rancida)

Na Štefanovo (26. decembra) leta 2006 so tako Vrhničani lahko občudovali bržčas najpoznejšo
gobarsko razstavo v Sloveniji, na kateri je bilo razstavljenih prek petdeset različnih vrst gob. Kajpak
tudi jurčki. Sam pa sem lepega mladega jesenskega gobančka izpod listja izbrskal še nekoliko
pozneje – 4. januarja 2007! Le dan pred tem sva v ljubljanskih Kosezah s priznanim ljubljanskim
poznavalcem gob Bogdanom Tratnikom občudovala kopico dvobarvnih medlenk (Hebeloma mesophaeum),
sicer strupenih gob, ki so najpogostejše jeseni. Tistega toplega januarja za mojo gobarsko malenkost
presenečenj kar ni in ni hotelo biti konec. 2. januarja sem v smrekovem nasadu nedaleč od Horjula
zasledil mlado in povsem svežo žarko sivolistko (Tephrocybe rancida), 21. januarja pa pod istimi
smrekami rdečično razcepljenko (Inocybe whitei) in prstenolistno razcepljenko (Inocybe geophylla).
Vse tri vrste malih lističark so sicer neuporabne za jed, a zemlja je bila očitno še dovolj topla, da je
nekaterim gobam omogočila rast.


Rdečična razcepljenka (Inocybe whitei)


Prstenolistna razcepljenka (Inocybe geophylla)

Pozna rast višjih gliv postaja vse bolj podobna rasti na jadranski obali in otokih.


Vijoličasta kolesnica (Lepista nuda)


Golorobe dlakavice (Ripartites metrodii)

Pred nekaj več kot desetimi leti sem na Rabu sveže gobe doživljal kot svojevrstno eksotiko. Nikakor
se nisem mogel načuditi, da gobe lahko rastejo še tako pozno. Zdaj imam to eksotiko doma...


Nizka rdečelistka (Entoloma rhodopolium)


Rumeneče polževke (Hygrophorus discoxanthus)


Privlačna koprenka (Cortinarius veregregius)

Težje pa je pojasniti, zakaj se nekatere jesenske gobe pojavljajo prezgodaj – poleti ali še prej. 25.
februarja 2007 sem tako v Horjulu zasledil zrele vijoličaste kolesnice (Lepista nuda), ki se običajno
pojavljajo šele v drugi polovici septembra ali pa šele oktobra. Le dober mesec kasneje, 31. marca
istega leta, pa so v sosednji Ljubgojni pognale golorobe dlakavice (Ripartites metrodii). Tudi te lističaste
gobice, ki presenetljivo spominjajo na livke, veljajo za jesenske glive. Letošnjega julija (lanskega, op. p.)
se kar nisem mogel načuditi obilici strupenih nizkih rdečelistk (Entoloma rhodopolium), rumenečim
polževkam (Hygrophorus discoxanthus), predvsem pa privlačnim koprenkam (Cortinarius veregregius), ki jih
še nikoli poprej nisem našel pred septembrom.

(Branko Vrhovec, revija Gea)

klavir

#1
Ocene raznovrstnosti gliv kot pokazatelja biodiverzitete sploh

V Veliki Britaniji, kjer je vrstna diverziteta proučena bolje kor kjer koli drugje na svetu, je razmerje med glivami (plesni,
kvasovke, gobe itd.) in višjimi rastlinami (praprotnice in semenovke) približno 6:1. V globalnem merilu dokaj dobro
poznamo število višjih rastlin, ne pa tudi gliv. Če razmerje z majhnega koščka planeta prenesemo na njegovo celoto,
potem utegne biti na Zemlji 1,6 milijona vrst gliv. Glede na to, da je znanost doslej prepoznala 70.000 vrst gliv, je
povsem možno, da poznamo samo 5% njihove dejanske vrstne diverzitete.

(Na podlagi takšnih in podobnih sklepanj ocenjujemo, da živi na Zemlji 10-100 milijonov različnih vrst živih bitij. Od vse
te množice jih je znanost v zadnjega četrt tisočletja prepoznala in poimenovala manj kot dva milijona. V biodiverziteti,
ki je vseokrog nas, nam je torej v najboljšem primeru uspelo prepoznati samo vsako peto vrsto. Tu pa ne gre samo za
številke, ampak tudi vsebino. O veliki večini znanih vrst namreč vemo komaj kaj več od tega, da obstajajo. Samo za
vsako stoto med njimi imamo tudi nekaj podatkov o načinu življenja, vsaka tisoča pa je vsaj zelo približno znana tudi
skozi prizmo genetike.)

Prirejeno po predstavitvi mednarodnega leta biotske raznovrstnosti v januarski številki revije Gea, letnik XX


medica

Ja tele vremenske spremembe vplivajo na vse oblike življenja na Zemlji. Ali so posledica človeka ali ne je dolga in težka debata... Dejstvo je, da gobe rastejo, ko so pač vremenski (in še kateri drugi) pogoji ugodni. V zadnjem desetletju ali dveh so mile zime pogostejše, kot so bile 2 do 3 desetletja prej. Zato tudi prihaja do takih najd, kot so omenjene v zgornjem članku. Vendar je tudi dejstvo, da so tudi v preteklosti, ko je bila kakšna mila zima, gobe rasle ob neobičajnem času, tako kot zadnja leta.

klavir

LOV NA SATASTI DRAGULJ
(vir: Branko Vrhovec, revija Gea, letnik XX, junij 2010; http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=1524&Poglavje=3)


Stari trosnjaki lahko močno počrnijo.

Bolj ko je neka goba redka, bolj je mamljiva za ljubitelje gob. Takšen je bil za peščico slovenskih ljubiteljev lesnih gob pred leti tudi črničevni satjevec (Scenidium nitidum), srednje velika lesna goba z značilno satasto trosovnico.

Zdaj je že nekaj časa v rodu Hexagonia. Bolj ali manj poličasto oblikovana in trdomesnata lesna goba uspeva le v toplejših krajih, njeno rastišče pa je predvsem staro črničevje (Quercus ilex). Vseh teh danosti seveda ni v osrednji Sloveniji, zato smo morali slovenski »lovci« na gobje dragulje na lov za satjevcem, če smo ga že hoteli najti, na jadransko obalo. Iskanju so se pridružili tudi reški gobarji.


Zreli črničevni satjevci

Prva slovensko-hrvaška gobarska »odprava« se je decembra pred več kot desetimi leti namenila na otok Rab v gozdni rezervat Dundovo. V njem ne manjka starega črničevja, nasploh je ta opustela krpa jadranskega gozda, kot se je izkazalo, raj za lesne gobe. Našli smo kopico najrazličnejših plutačev (Phellinus), tudi nekaj zelo redkih, pa tudi danes opevanih svetlikavih pološčenk (Ganoderma lucidum), ki tudi v Sloveniji pod imenom reiši uživajo sloves čudodelnega zdravila, toda o črničevem satjevcu ni bilo ne duha ne sluha. Kot zakleto ... Nobeden od reških poznavalcev gob se ni spomnil, da bi satjevca kdaj opazil na kakem drugem hrvaškem otoku ali v Istri. O »odpravi« na Rab so obširno poročali v njihovi gobarski reviji Gljivarski glasnik, kajpak z dobršno mero razočaranja.

Zdaj nam je vsem postalo jasno: po satjevca bo treba na drugo stran Jadrana, v Italijo. V knjigi najboljše italijanske poznavalke lesnih gob Annarose Bernicchie je bil še jasnejši napotek – v Boscone della Mesolo. Ta »državni gozd«, kot ga imenujejo v svojih prospektih, naj bi bil pravcati paradiž za to nenavadno lesno gobo. Tja sem prvič šel neuspešno, saj se z Bernicchio, ki naj bi bila naša vodnica, nismo dobro sporazumeli glede datuma. Boscone della Mesola je namreč varovan kot pravcata vojaška baza, z visoko žično ogrado in rednim obhodom gozdnih čuvajev. V gozdič, ki meri 1060 hektarjev, pač ne more kdor koli in kadar koli.

V drugo pa je »naskok« na ta italijanski gozdni biser v porečju reke Pad uspel brez italijanske mikologinje in celo v času, ko je rezervat zaprt za obiskovalce. Glavnega čuvaja je ganila naša trnova pot pri iskanju satjevca, pa nas je popeljal v gozd. Iskano gobo smo našli, kakor hitro smo si začeli ogledovati bujno črničevje in njegove ostanke: na odpadlih vejah in sušečih se deblih, tudi po pet in več trosnjakov na posameznem rastišču. Gobe so bile zrele ali stare, majhne in velike, raščene konzolasto ali plosko, toda prav vse so imele že na daleč prepoznavno satasto trosovnico – tudi najstarejše, že nekoliko očrnele.

Takšne trosovnice iz tako oblikovanih luknjic nima nobena druga evropska lesna goba.

Boscone della Mesola se je izkazal za resničen raj za satjevce. Nabrani in kolikor toliko uspešno posušeni so tudi danes, po desetih letih, še prav takšni, kot so bili tistega januarja 2000 v italijanskem gozdu. Srednje velik primerek pa skrbno čuvajo na Reki in ga kot svojevrstno gobarsko posebnost razstavijo na vsaki gobarski razstavi.

(Branko Vrhovec, revija Gea)


Lemedis

V branje ponujam zanimiv članek na tematiko prehranskih dopolnil z gobami : Je gobova juha zdravilna ali le krepčilna, in zakaj?
Soavtorica prispevka je gospa Dunja Mahorič, mag. farm., vodja področja prehrane in prehranskih dopolnil v lekarni TOPlek na Ptuju.
http://pretehtajte.si/mojpogledna/dunja-mahoric-martina-puc-je-gobova-juha-zdravilna-ali-le-krepcilna-in-zakaj-a8a62c7991
Prispevek je bil objavljen tudi na https://www.facebook.com/GobarskoDrustvoPtuj

lp, Luka
Prepustimo se naravi, učimo se od nje!