Teme

[Sestavine]

ŠPAGETI Z ZIMSKIMI PANJEVKAMI V KIKIRIKIJEVI OMAKI

Sestavine
20 dag polnozrnatih špagetov
3 manjše čebule
20 dag zimskih panjevk
3 žlice sojine omake
2 žlice (riževega) vinskega kisa
1,5 žlice sezamovega olja
1,5 žlice belega olja
2 zvrhani žlici zmletih kikirikijev (kikirikijevo maslo)
nekaj žlic kokošje juhe (kocka)

Priprava:
Na belem olju spražimo drobno sesekljano čebulo, dodamo narezane gobe. Na koncu pridamo še ostale sestavine. Kuhane špagete damo na krožnik in jih prelijemo z omako.

Za več podobnih receptov navajam povezavo
http://www.mycofactory.com/contents/en-us/d24.html

Zanimiv članek iz revije Gea...

Klimatske spremembe vplivajo tudi na rast gob
(vir: Branko Vrhovec, revija Gea, letnik XIX, oktober 2009)

Še ne tako davno je na našem podeželju veljal za pravcatega junaka vsakdo, ki je našel
jurčka še na prvo nedeljo v novembru. Zadnja leta pa to ni prav nič več posebnega. Jurčki niso več
nobena redkost niti v decembru, s kančkom sreče jih je moč dobiti še celo okrog božiča. Za vse to
naj bi bilo »zaslužno« segrevanje ozračja, ki je gobarski koledar dobesedno postavilo na glavo.


Dvobarvne medlenke (Hebeloma mesophareum)


Žarke sivolistke (Tephrocybe rancida)

Na Štefanovo (26. decembra) leta 2006 so tako Vrhničani lahko občudovali bržčas najpoznejšo
gobarsko razstavo v Sloveniji, na kateri je bilo razstavljenih prek petdeset različnih vrst gob. Kajpak
tudi jurčki. Sam pa sem lepega mladega jesenskega gobančka izpod listja izbrskal še nekoliko
pozneje – 4. januarja 2007! Le dan pred tem sva v ljubljanskih Kosezah s priznanim ljubljanskim
poznavalcem gob Bogdanom Tratnikom občudovala kopico dvobarvnih medlenk (Hebeloma mesophaeum),
sicer strupenih gob, ki so najpogostejše jeseni. Tistega toplega januarja za mojo gobarsko malenkost
presenečenj kar ni in ni hotelo biti konec. 2. januarja sem v smrekovem nasadu nedaleč od Horjula
zasledil mlado in povsem svežo žarko sivolistko (Tephrocybe rancida), 21. januarja pa pod istimi
smrekami rdečično razcepljenko (Inocybe whitei) in prstenolistno razcepljenko (Inocybe geophylla).
Vse tri vrste malih lističark so sicer neuporabne za jed, a zemlja je bila očitno še dovolj topla, da je
nekaterim gobam omogočila rast.


Rdečična razcepljenka (Inocybe whitei)


Prstenolistna razcepljenka (Inocybe geophylla)

Pozna rast višjih gliv postaja vse bolj podobna rasti na jadranski obali in otokih.


Vijoličasta kolesnica (Lepista nuda)


Golorobe dlakavice (Ripartites metrodii)

Pred nekaj več kot desetimi leti sem na Rabu sveže gobe doživljal kot svojevrstno eksotiko. Nikakor
se nisem mogel načuditi, da gobe lahko rastejo še tako pozno. Zdaj imam to eksotiko doma...


Nizka rdečelistka (Entoloma rhodopolium)


Rumeneče polževke (Hygrophorus discoxanthus)


Privlačna koprenka (Cortinarius veregregius)

Težje pa je pojasniti, zakaj se nekatere jesenske gobe pojavljajo prezgodaj – poleti ali še prej. 25.
februarja 2007 sem tako v Horjulu zasledil zrele vijoličaste kolesnice (Lepista nuda), ki se običajno
pojavljajo šele v drugi polovici septembra ali pa šele oktobra. Le dober mesec kasneje, 31. marca
istega leta, pa so v sosednji Ljubgojni pognale golorobe dlakavice (Ripartites metrodii). Tudi te lističaste
gobice, ki presenetljivo spominjajo na livke, veljajo za jesenske glive. Letošnjega julija (lanskega, op. p.)
se kar nisem mogel načuditi obilici strupenih nizkih rdečelistk (Entoloma rhodopolium), rumenečim
polževkam (Hygrophorus discoxanthus), predvsem pa privlačnim koprenkam (Cortinarius veregregius), ki jih
še nikoli poprej nisem našel pred septembrom.

(Branko Vrhovec, revija Gea)

[Sestavine]

MORSKE KOZICE Z LIJASTIMI LISIČKAMI IN RDEČIM KAVIARJEM NA LISTIH ZELENE SOLATE

Sestavine (za dve osebi)
10 lističev sveže bazilike
1 limona
12 morskih kozic (pribl. 170 g)
100 g lijastih (ali kakšnih drugih) lisičk
50g šalotke
60 g masla (ali olje)
sol
beli poper
brizg balzamičnega kisa
1 žlica smetane
sol
100 g listnate solate

ZA MARINADO
1 žlička soli
1 žlička sladkorja
1/2 žličke gorčice
1 žlica balzamičnega kisa
3 žlice olivnega olja
50 g rdečega kaviarja
kruh za opekanje ali beli kruh

Priprava: približno 30 minut (težavnost: enostavna)
- Baziliko operemo, posušimo s papirjem in sesekljamo, limono iztisnemo in oboje zmešamo.
- Morske kozice namočimo v limonin sok z baziliko.
- Lijaste lisičke očistimo, a pustimo cele.
- Šalotko olupimo in narežemo na kolobarje, prepražimo jo na polovici masla.
- Dodamo lijaste lisičke, zelo skopo posolimo, začinimo še s poprom in z balzamičnim kisom in dušimo 10 minut, da tekočina skoraj izpari.
- Prilijemo smetano in kuhamo še 5 minut.
- Namočene morske kozice opečemo na preostalem segratem maslu, posolimo in postavimo na toplo.
- Liste solate namočimo v kvašo in jih naložimo na ogrete krožnike.
- Morske kozice, lijaste lisičke in rdeči kaviar lepo porazdelimo po listih in postrežemo z rezinami belega ali opečenega kruha.

Predlog za vino: penina, šampanjec ali belo vino, morda renski rizling.

Lijaste lisičke imajo bolj izbran in nežnejši okus kot navadne lisičke. Odlično se ujemajo z morskimi kozicami - s to predjedjo bo vsak obed prazničen!


Hranilna vrednost
100 g: 183 kcal


(Vir: Susanne, Walter Till: Gobe, založba Mladinska knjiga, 2005)

[Sestavine]

VIJOLIČASTE KOLESNICE S ŠALOTKO IN GOVEJIM FILEJEM NA ŽARU

Sestavine (za štiri osebe)
250 g vijoličastih kolesnic
1 l slane vode z brizgom kisa ali sokom pol limone
100 g šalotke
30 g masla
sol
beli poper
2,5 dl goveje jušne osnove
2,5 dl smetane
4 zrezki goveje pljučne pečenke ali govejih zrezkov (pribl. 500 g)
sol
črni poper


Priprava: približno 30 minut (težavnost: enostavna)
- Gobe očistimo, narežemo na večje rezine in 2 minuti blanširamo v kipečem kisu ali slani limonini vodi, da bi obdržale barvo.
- Odcedimo, oblijemo z mrzlo vodo in osušimo.
- Šalotke zrežemo na ne premajhne rezine in jih posteklimo na maslu.
- Dodamo gobe, sol in beli poper, zalijemo z jušno osnovo, kuhamo  približno 10 minut, da se sok pokuha, dodamo smetano in kuhamo, da se zgosti.
- Goveje zrezke na obeh straneh posolimo in popopramo ter opečemo v ponvi, primerni za peko na žaru
- Pečene zrezke okrasimo z gobjim ragujem in postrežemo.

Predlog za prilogo: peteršiljev krompir

Predlog za vino: polno rdeče vino; morda modri bergundec ali kabernet merlot.

Ta jed je paša za oči, ker vijoličaste kolesnice po blanširanju ohranijo svojo lepo vijoličasto barvo. Zaradi barve in okusa so te gobe nezamenljive z drugimi gobami.


Hranilna vrednost
100 g: 138 kcal
obrok brez priloge: 583 kcal
obrok s peteršiljevim krompirjem: 753 kcal


KUHANJE Z VIJOLIČASTIMI KOLESNICAMI
- Svojo značilno barvo obdržijo tudi po dveh minutah blanširanja v litru slane vode z brizgom kisa ali sokom pol limone.
- Primerne so za dodatek k divjačini ali h govedini, pa tudi za mešanice različnih gob za omake k špagetom ali drugim testeninam.
- Vijoličastih kolesnic zaradi izrazite barve ne moremo v receptih zamenjati z nobeno drugo gobo.



(Vir: Susanne, Walter Till: Gobe, založba Mladinska knjiga, 2005)

Lep pozdrav!

Ker sem obljubil, da ne bom več filozofiral o gobah, prehajam takoj k stvari. Našel sem dve mušnici srebrne barve, za kateri sem najprej mislil, da sta čokati mušnici, zdaj sem pa skoraj prepričan, da nista. Pa tudi panterjevi ne. Obroček je komaj zaznavno nažlebkan, klobuk ni siv kot pri čokati mušnici, ampak je bolj srebrn, goba je tudi čisto brez vonja, namesto da bi imela tisti značilen vonj po redkvici. - Na spodnji sliki je levo čokata mušnica, ki sem jo dal za primerjavo, ostali dve gobi pa se v resnici še bolj razlikujeta od nje, kot se to vidi iz slike. Skratka, kar tako ju ne upamo pojesti, saj je znano, da obstaja še več vrst mušnic s sivimi klobuki, le da so redkejše.

Spet se je pričel nov ciklus brstenja narave in čas je, da zopet gremo po gobe, če nismo hodili že prej. In prej ali slej kaj najdemo. V tem času so nam glavna skrb marčnice, ki jih bomo lahko našli še nekaj časa. Je pa še veliko gobic, ki rade rastejo prav v tem letnem času. Na aranžmaju spodaj so tako predstavljene štiri užitne vrste.




Ko začnejo cveteti vrbe, je to najzanesljivejši znak za pojavo prelepih smrčkom podobnih čeških hrčkovcev, ki se od slednjih na pogled razlikujejo samo po prostem robu klobučka - so pa tudi nekoliko manjši.

Narava nam torej ponuja številne lepote v podobah srebrnkastih marčnic, škrlatno rdečih čašic, le na prvi pogled monotonih uhljevk, v neskončnost razbrazdanih hrčkovcev... treba je samo stopiti pomladi v pozdrav.

Pred kratkim sem se spoznal z glivo (to menda ni goba?), ki se ji reče koruzna bulava snet. Večina strani na internetu jo navaja kot koruznega škodljivca, ponekod (npr. na vaši spletni strani) pa piše, da je odlična za uživanje in predvsem priljubljena v južni Ameriki, kjer lahko doseže vrtoglave cene. A se jo da, ko zori koruza, še kje nabrati, ali pa je ta bolezen že skoraj docela izkoreninjena? In če je tako (in ker kmetje ne vidijo radi, da hodiš po njihovi njivi), jaz sam gojim doma od lani nekaj malega sladke koruze. Bi se jo dalo okužiti s takšno glivo (če ni prenevarno; saj baje kljub vsemu ostane precej pridelka in blizu ni nobenega koruznega polja), kako in kje dobiti glivice?

Hvala za odgovor in lep pozdrav
Ivan

V dogovoru z gobarskim društvom Lisička objavljam na tej strani par receptov za vse tiste, ki jih zanima, kako pripraviti gobe, ki jih lahko v tem času najdejo.

JUHA IZ ZIMSKIH PANJEVK

Sestavine
100 g korenčka
50 g masla
pribl. 200 g svežih zimskih panjevk (samo klobučki)
pribl. 3/4 l goveje jušne osnove
sol
sesekljan peteršilj
morda pribl. 1 dl šerija

Priprava: pribl. 20 minut
- Korenček drobno naribamo.
- Maslo raztopimo in na njem zdušimo korenček.
- Drobno sesekljamo gobe in jih dodamo korenčku.
- Zalijemo z govejo jušno osnovo, posolimo in kuhamo 15 minut.
- Dodamo sesekljan peteršilj, mogoče še brizg šerija ter vroče postrežemo.

Zraven se prileže opečen toast. Ta recept se odlikuje s tem, da ga lahko naredimo tudi, če najdemo čisto malo teh gob. Takrat bo juha pač manj gosta.

BEZGOVE UHLJEVKE V KREMNI OMAKI

Sestavine
skodelica na trakove narezanih ali nasekljanih bezgovih uhljevk
50g masla
malo čebule
del kocke goveje jušne osnove
sesekljan peteršilj
žlica moke
kisla smetana po okusu
1-2 lovorova lista
morda ščepec rožmarina
sol in poper

Priprava:
Gobe očistimo in jih po potrebi operemo v hladni vodi. Nasekljani peteršilj in čebulo popražimo na maslu, dodamo gobe in dušimo 5 minut, dolijemo približno 3 dl vroče vode, dodamo del jušne kocke, začimbe in kuhamo 20 minut, oziroma dokler ne izpari večina tekočine. Zatem dodamo moko, vse na kratko popražimo, dodamo kislo smetano in kuhamo, dokler se ne zgosti. Pred serviranjem jed popopramo in solimo. Postrežemo kot omako s poljubno prilogo, tudi meso gre zraven, čeprav ni nujno potrebno.

Iz neznanega razloga ima ta jed okus po gobanih...!

KANELONI Z GOBOVO OMAKO

Ta recept je nekoliko bolj zapleten, vendar lahko predstavlja zelo okusno kosilo.

Bešamel
5 dag masla
5 dag moke
6 dl mleka
---
muškatni oreh
3 rumenjaki
sneg iz treh beljakov

Bešamel naredimo tako, kot piše v kuharskih knjigah. Tukaj je predstavljen eden od načinov. Na maslu prepražimo 5 dag moke, da dobi svetlo rumeno barvo, prelijemo z mlekom in mešamo, dokler se ne zgosti. Ohlajenemu bešamelu dodamo 3 rumenjake, naribamo muškatni orešček in umešamo sneg.

Nadev
10 dag čebule
2 stroka česna
15 dag mlete ali drobno narezane perutnine
timijan
majaron
10 dag narezanih špinačnih listov (lahko tudi blitva)
sol, poper

Najprej prepražimo čebulo in česen. Nato dodamo še ostale sestavine. Dušimo, da voda izpari. Dodamo 3 žlice bešamela, premešamo in še malo dušimo.

Testo za palačinke
18 dag moke
2 jajci
3 dl mleka
sol, poper
peteršilj

Palačinke naredimo na klasičen način.

Ko imamo palačinke, nanje naložimo nadev, kot smo ga pripravili zgoraj. Zvijemo jih kot sarmo, jih naložimo v posodo ter prelijemo z ostalim bešamelom. Lahko jih posujemo s parmezanom. Pečemo 15 minut pri 180 stopinj celzija.

Gobja omaka
8 dag čebule
2 stroka česna
30 dag katerihkoli gob, primernih za omako
sol, timijan, majaron
5 žlic belega vina
2 žlici moke
---
peteršilj
2 žlici kisle smetane

Naredimo gobjo omako (mimogrede, pripravimo jo lahko tudi posebej). Na koncu dodamo peteršilj in kislo smetano.

Na koncu dodamo gobjo omako kot prilogo k prej pripravljenim kanelonom.

Dober tek!

--------------------------------

In še nekaj receptov za tiste, ki jim vse zgoraj napisano ne zadostuje...

http://www.gobenabovskem.si/recepti.php?recept=28&slika=slika1&pozicija=28#28

http://www.gobenabovskem.si/recepti.php?recept=31&slika=slika1&pozicija=31#31

http://www.mycofactory.com/contents/en-us/d24.html

Kdo je še videl kaj takega?

Sneg je, mrzlo brije, zunaj vse ledeni, na vsem lepem pa se pojavi želja, da bi šli po gobe. Bolje, da takšnih želja ne
razglašamo vsem znancem naokoli, ker ne bodo ničesar razumeli. V najboljšem primeru bodo pripomnili nekaj o
neuporabnosti lesnih vrst gob; če jim bomo pa poskušali razložiti, da mislimo na gobe z mehkimi, užitnimi trosnjaki,
nas bo komaj še kdo vzel zares. Bolje bo, da pokažemo kakšno dobro gobjo bero. In kaj bomo pokazali?
Poznamo vsaj tri vrste užitnih gob, ki tudi po snegu in pri zelo nizkih temperaturah razvijajo trosnjake, saj jim prav
take razmere ustvarjajo pogoje za rast. Vendar tu, kot že rečeno, nimamo v mislih drevesnih gob, katerih trosnjaki
ostanejo nedotaknjeni dolga leta. Ne, gre za gobe, ki jih je možno dati na krožnik.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Omenimo najprej najpopularnejšo in splošno znano vrsto, ki jo lahko dobimo v tem letnem
času. Gre za bukovega ostrigarja (Pleurotus ostreatus), ki ga je seveda mogoče dobiti tudi v trgovinah, lahko ga pa
tudi umetno gojimo. (V podrobne opise gob se ne bom spuščal, saj je vse to že zelo zadovoljivo opisano prav na tej
spletni strani.) Bukovega ostrigarja lahko najdemo v obrečnih lokah in listnatih gozdovih. Kot že ime pove, najraje
zrase na bukvah, lahko pa tudi na oslabljenih topolih, vrbah, orehih in drugih listavcih. Nobena redkost niso odrasle
gobe s premerom klobuka do 20 cm. Vendar moramo paziti, da ne naberemo že prestarih gob, saj postanejo žilavo
trde in celo grenke. Gobe rastejo na stalnem prostoru in tam razvijajo trose. Zato si dobro zapomnimo drevesa, na
katerih rastejo. Žal pa so ostrigarji nekoliko redkejše gobe in tudi na mestu, kjer rastejo, ne ženejo prepogosto.
Največkrat se zgodi, da dobimo te gobe oktobra ali novembra, ko nastopi prvi mraz, kasneje pa redkeje.



Veliko pogostejša pa je zimska panjevka (Flammulina velutipes), goba, ki najraje raste na vrbah. Takoj jo opazimo med
zimskim rastlinjem zaradi medene barve. Pojavlja se na listavcih, največkrat v večjih skupinah. Kadar goba zajeda živo
drevo, ga v nekaj letih umori in potem raste dalje na mrtvem lesu. Zimska panjevka začne rasti sredi oktobra,
najpogostejša je novembra in decembra, če je leto primerno, pa tudi še januarja ter februarja. Izjemoma jo lahko
dobimo še marca.




Zimska panjevka ima nekoliko bolj sladek, skoraj sadni okus, zato se lahko pri pripravi jedi meša s prav takšnimi vrstami
zelenjave, na primer s korenčkom. Druga možnost pa je, da jedi dodamo zelišča ali jušno kocko; potem bo goba
imela okus pač po tem.




Z zgornje slike se približno vidi, na kakšnih terenih najpogosteje naletimo na zimsko panjevko. To so vrbove obrečne in 
potočne loke, najdemo pa jo celo v opuščenih gramoznih jamah.




Zimska panjevka ne more brez šoka. Tistega mrzlega, kajti pokaže se šele takrat, ko narava že nekajkrat zmrzne. Pa ne
med zmrzaljo, temveč po njej. Zelo so ji všeč odjuge, ko je nekaj stopinj nad ničlo. Takrat jo zagledamo, kako vsa
šopasta raste na panjih listavcev. Ni ji kaj prida mar, ko je spet pod ničlo in oledeni še sama, nato pa v naslednji odjugi
raste naprej.




To gobo najlažje spoznamo že zato, ker je, saj takrat ni skoraj nobene druge gobe. Ima temno rumen ali okrast
klobuk s sluzasto površino, bele do rdečkaste lističe in sprva rumenkast, nato pa v spodnjem delu vse bolj črno
žametast bet.

In končno moramo pri nabiranju zimske panjevke paziti, da je ne zamenjamo s kakšno njej podobno gobo. Velike
verjetnosti za to sicer ni, saj bomo pozimi našli le malo gobjih vrst, vendar popolna previdnost nikoli ni odveč. 
Možna je zamenjava s kakšno žveplenjačo ali celo s smrtno strupenimi vrstami kučmic, pa morda še s kakšno
drugo vrsto majhnih gobic, ki rastejo pozimi na lesu. Tako bi se neizkušenemu gobarju lahko primerila naslednja
zamenjava:




Zimsko panjevko posebno na Japonskem na veliko umetno gojijo (imenujejo jo enokitake), vendar so gojene gobe kaj
malo podobne tistim iz narave. Imajo čisto majhne, bele klobučke in zelo dolg, tanek bet, ki ne počrni. Razlog za vse te
razlike je ta, da gobe gojijo na temnem prostoru, kjer se klobučki ne morejo obarvati; zaradi namerne velike
vsebnosti CO2 pa poženejo nenaravno dolg bet.

Takšno obilno gojenje ima razlog tudi v tem, da ima zimska panjevka nekatere sijajne zdravilne odlike. O tem poroča
npr. Čechlovsky F. (1978). Avtor navaja, da je imel zapleteno sladkorno bolezen, trdovratne ekceme na rokah in nogah,
kronično vnetje trebušne slinavke in ishemijo srca s preživetim infarktom. Tedensko je zaužil 2 kg (!) zimske panjevke
v različnih jedeh, se pričel počutiti dobro ter premagal bolezen, kar so potrdili tudi zdravniki. Na Japonskem so iz
plodišča gob izolirali antibiotik proteinske zgradbe, imenovan flamulin. Odkrili so namreč, da ima goba citostatične vplive
na Ehrlichov tumor in sarkom 180 (Komatsu s sodelavci, 1963). Spet drugi viri poročajo, da so iz Flammuline izolirali tudi
štiri frakcije polisaharida, ki inhibirajo rast sarkoma pri miših. V Botaničnem institutu akademije v Peterburgu so 1975. in
1981. leta potrdili, da ima ta sijajna goba tudi veliko trombolitično aktivnost (Gavrilova s sodelavci 1981).

Končno pa je treba opozoriti še na pretirano uživanje teh gob: v zadnjem času so namreč v zimski panjevki zaznali
toksično snov flammutoxin, ki bi lahko povzročila hemolizo (razpad rdečih krvničk), a le ob izredno velikih količinah
zaužitih gob. Brez nevarnosti pa jih lahko uporabimo tudi do pol kilograma na osebo po jedi, običajno pa seveda
pripravljamo jedi iz največ 30 dag gob, tako da zaradi teh najnovejših podatkov zimskih panjevk nikakor ni potrebno
umakniti iz kulinaričnega seznama.

Odkar se znamo pozdraviti z zimskimi panjevkami, se morda bolj zanimamo za zdravilne gobe. Ena takšnih je tudi
bezgova uhljevka ali judeževo uho (Auricularia auricula-judae). Njeno vrstno latinsko ime hoče spomniti, da se je
Judež obesil na bezeg, čeprav je bilo morda zanj usodno kako drugo drevo. Kakor koli že, to je baje njegovo uho.
Bezgova uhljevka raste praviloma samo na bezgu. Čas teh gob pa nikoli ne pride, ker je vedno. Pravi.



Bezgova uhljevka je proti mrazu odporna goba, uhljaste oblike in rjave barve.

Ta goba je cenjena predvsem na Kitajskem, dobimo pa jo tudi v eni naših trgovin na razdelku, namenjenem sestavinam
za kitajsko hrano. Goba sama je sicer popolnoma brez okusa in nespremenljivo žvečilna, vendar nekaterim jedem doda
aromo. Kot vse parazitske gobe jo je možno tudi gojiti.

Že od davnih časov so judeževo uho uporabljali kot zdravilo za vnetje oči in proti glavobolu. Standardna medicina je
uporabljala posušena in zmleta plodišča za zdravljenje vodne bolezni trebuha in ekstremitet. Posušena plodišča so
namakali v vodi dokler se niso ponovno napela. Take gobe so dajali na glavo proti glavobolu, uporabljajo pa jih tudi kot
anti-hemoragičen faktor za zdravljenje rdečih oteklin, podkožnih zalitij in hemeroidov. Judeževo uho so koristili še
za blaženje vročine in zniževanje telesne temperature.

S tem smo pravzaprav opisali nekatere lastnosti treh najpomembnejših gob, ki rastejo pozimi - s posebnim poudarkom
na zdravilnosti. Čisto na kratko naj omenimo še rumeno drhtavko (Tremella mesenterica), ki tudi raste od jeseni do
pomladi. Ta zanimiva goba ima popolnoma želatinasto plodišče in raste na odmrlih steblih in odpadlih vejah listnatega
drevja. Za prehrano je neuporabna, čeravno ni strupena; v  literaturi pa navajajo, da je goba uporabna v medicinske
namene, za kar jo izkoriščajo od 1940. leta, poleg tega vsebuje zdravilno snov, imenovano tremelin (Stach Z. 1940).
Zaradi svojega želatinastega trosnjaka so jo uporabljali tudi kot oblogo za zdravljenje vnetja oči in mrtvoudnosti dela
telesa.



In kot zadnjo omenimo prelepo škrlatno čašico (Sarcoscypha coccinea), ki ponavadi začne rasti februarja in vztraja do
aprila. Raste na odpadlih vejah in šibju ali navidezno na tleh. Čeravno marsikje piše, da je zelo redka in ogrožena goba,
je pri nas kar pogosta. Je brez okusa, lahko pa barvno popestri kakšno jed. Po podatkih znanstvene literature so
škrlatno čašico uporabljala severnoameriška plemena Indijancev, ki so živela okoli Velikih jezer za zaustavljanje krvavitev.

Phlebopus marginatus - goba daljnega Vzhoda, zgleda kot orjaški goban (našli so že primerek, težek 29 kg); naj bi bila užitna...

http://images.google.si/imgres?imgurl=http://www.blueswami.com/assets/EPG2/image.php%3Ftype%3Dpic_large%26id%3D103&imgrefurl=http://www.blueswami.com/australian_fungi.html%3Fpage%3D0%26scope%3D1%26sortby%3Did%26dir%3Ddesc%26pic%3D103&usg=__APfLXl1pI4oQrGYgtX5bwTJDwn4=&h=640&w=480&sz=56&hl=sl&start=2&um=1&tbnid=oXim6fxiaM2SPM:&tbnh=137&tbnw=103&prev=/images%3Fq%3Dphlebopus%2Bmarginatus%26um%3D1%26hl%3Dsl%26rlz%3D1T4SKPB_enSI244SI245%26sa%3DN

http://images.google.si/imgres?imgurl=http://www.anbg.gov.au/fungi/images-small/0058.jpg&imgrefurl=http://www.anbg.gov.au/fungi/mycogeography-distant.html&usg=__rBQUMow3QfjdrQyWQU2jzEELPd8=&h=231&w=300&sz=14&hl=sl&start=5&um=1&tbnid=QiUfi97mAtKAmM:&tbnh=89&tbnw=116&prev=/images%3Fq%3Dphlebopus%2Bmarginatus%26um%3D1%26hl%3Dsl%26rlz%3D1T4SKPB_enSI244SI245%26sa%3DN

Pozdrav!

Zadnjič sem bral o t.i. čajni gobi kombuča ali kombuša. Nekaj informacij o tem sem na internetu že dobil, so pa še kakšne zaželjene. Predvsem pa bi za pripravo osvežilnega napitka moral od nekoga dobiti gobo (če je to sploh goba?). Bi bil zelo vesel, če jo je kdo (posebno iz Maribora ali okolice), ki jo ima, pripravljen podarit ali prodat za simbolično ceno. Za 20 EUR jo sicer prodajajo na strani za gojenje gob "Za naravo", ampak to je malo drago...

Lep pozdrav v novi temi na izvrstnem gobjem forumu!

Kmalu se bo začela nova gobja sezona (junij - november) in z njo tudi vrsta najrazličnejših gob. Na tej strani želim prikazati določene slike gob, ki jih še ne poznam, pa se mi zdijo zanimive, ali pa takšne, ki jih že nabiram, pa si zaradi svoje lepote zaslužijo objavo. Kdaj pa kdaj pa se bodo najbrž pojavila še kakšna vprašanja kot je na primer tole: zakaj je spomladi relativno majhna pestrost gobjih vrst, čeprav so vremenski pogoji podobni kot v jeseni?
Verjetno bo ta tema imela tudi še več nadaljevanj kot prejšnja; če se bo administratorju foruma zdela predolga, naj mi to kar sporoči in lahko odprem novo.
Skušam se navaditi, da bi pri imenih gob zaradi reda in tujih gostov vedno pisal tudi latinska imena, ker se na tujih straneh tudi jaz v glavnem orientiram preko latinščine (pomembnejša vrstna in zlasti rodovna imena si je pač treba zapomniti).
Zdaj pa h gobam... Čeprav se poletno obdobje gob še ni čisto zares pričelo, pa v mojem domačem gozdu že raste par vrst gob, ki jih je možno pojesti (lesne gobe so prisotne itak skoz celo leto). Tako sem že prejšnji teden našel nekaj primerkov, ki so se izkazale za širokolistne velekorenovke (Megacollybia platyphylla), danes jih je bilo še več. Ampak so ostale v gozdu, ker imajo okus po bruhanju. Drugače se je pa prikazala prva golobica (modrikasta golobica, plavka - Russula cyanoxantha), na nekem štoru pa je zrasla gruča vedno dobrodošlih ostrigarjev (poletni ostrigar - Pleurotus pulmonarius). Ti so ravno tako dobri kot zimska vrsta, imajo pa tudi enak okus. Škoda le, da so vsi ostrigarji dokaj redki. Evo slika:

Lep pozdrav vsem!

Pomladanske gobe že kar precej rastejo. Vsaj jaz sem letos našel že kar precej marčnih polževk (marčnic) in to po nekaj komadov v skoraj vseh gozdovih, v katere smo šli. To verjetno pomeni, da pri nas niso tako redke kot v sosednjih državah, kjer so ponekod zaščitene.
Včeraj sem pa našel eno najdbo, ki jo res moram prikazati na tej strani, pa ne zato, da bi se hvalil z njo (vsaj ne preveč... :)). Popolnoma nenadejano sem naletel na mavrahe in to tako zgodaj in še v Stražunu, kjer sem mislil, da kaj takega res ne raste. Pa so bili, samo zelo skriti v skoraj neprehodni gošči. Imam prav, če trdim, da gre za češkega hrčkovca, sorodnika smrčkov?
No, poleg tega pa sem videl še nekaj drugih užitnih gob: bezgove uhljevke, rumene drhtavke, škrlatne čašice, smrekove storževke in nekaj zimskih panjevk. Se vidi, da je mrzlo!
Tudi drugim želim podobne užitke v gozdu.

Lep pozdrav!

Danes smo blizu Dupleka našli letošnje prve marčnice. Saj jih še ni veliko, tri so pa vendarle. Po tem, ko skoraj mesec dni nismo imeli padavin, so zelo dobrodošle. Spodaj prilagam sliko, da bo še koga zamikalo in bo šel nabirat letošnje prve spomladanske gobe. Če jih bo toliko kot lani, jih bo za vse dovolj... Zraven na sliki so še uhljevke; tolažilne gobe - zato, da kaj plava v juhi, kadar ni nobenih drugih gob.

Lep zimski pozdrav!

Zdaj sem se naučil,kako ta forum deluje (upam!) in da se bodo slike videle.Trenutno nimam gob za determinacijo, imam pa eno lepo sliko zimskih panjevk (Flammulina velutipes), ki jih občasno nabiram v lokah. Gobarska žilica mi še pozimi ne da miru,haha...Te so sicer slikane kar pri meni doma, ker sem  lani prinesel en hlod iz Stražuna, na katerem so rasle. Za kako omako so še kar primerne, se mi zdi. Včasih pa se najdejo še ostrigarji, eni so odlični, obstajajo pa tudi takšni grenki, bolj mlahavi (pa niso pozni zgručevci). Je možno, da raste pozimi več vrst ostrigarjev?
       Končno pa upam, da bomo tudi v letošnjem letu na gobarskih izletih Lisičke našli toliko različnih vrst gob kot smo jih lani...