Spet lep pozdrav!
Že prejšnjo nedeljo smo šli gobarit na Kozjak, tam pri Kapli, kjer je bilo na gozdni površini približno 1000X500m toliko gob kot jih je navadno v več kilometrskem gozdu. Redkokdaj sem na tako majhnem prostoru videl toliko gob, sploh v tem času. Gozd se je rahlo dvigoval, poraščen pa je bil predvsem s smrekami, torej iglast gozd, edino vmes se je našlo kakšno listnato drevo. Po mojih dosedanjih izkušnjah bi naj bil poleti za gobarjenje primernejši listnati gozd, v jeseni, ko se pa neha poletna suša, pa iglasti, vendar tokrat ni bilo tako, najbrž zato, ker je dovolj padavin.
No, in tako smo šli. S predpostavko v glavi, da nekaj gob že bo, čim manj, tem bolje, ker saj človek ne more jesti samo teh gozdnih plodov. Vendar je hitro presenetila že prva lisička, pa golobica, nato pa že prve bisernice ter čokate mušnice. Ni bilo dolgo, ko smo naleteli na tole vrsto gob. Da je koprenka, bi si skoraj upal trditi, katera pa, to pa rajši ne.

Nato sledi že druga gobica, ki je še ne poznam, čeprav sem jo že večkrat videl.

No, bisernic in čokatih mušnic je bilo ogromno. Naj omenim, da so ocvrte na dunajski način res izvrstne in lažje prebavljive od mesa, tako da ga lahko včasih kar nadomestijo. Zanimivo je, da skoraj vsi ljudje, s katerimi se v gozdu srečam, te gobe poznajo (se pravi bisernice), pobira pa jih skoraj nobeden ne ("tako, za vsak primer"). Saj nimam nič proti temu, da jih zame več ostane, težava je samo, ker jih preveč ostane, potem pa takšnih okusnih gob kar ne moreš nehati nabirat...

Tokrat sem odkril nekaj povsem novega. Največ gob ne zrase tam, kjer bi bilo zanje najlažje, ampak v polprehodnih gosto zaraščenih smrekovih zasadih. To bo skoraj zagotovo spet posledica dežja, ker na tleh ni namreč nobene podrasti, sploh ničesar razen smrek, ki so spodaj že čisto oguljene, vsepovsod pa vlada mrak. No, in tam mrgoli lisičk, bisernic in krastavk (lepo ljudsko ime za čokate mušnice), pa tudi gobanov, teh "pravih" in onih drugih, predvsem žametnih, ki pa ne zaostajajo dosti za jurčki. Ko smo doma takole prerezali enega čudovitega žametastega gobana, ki bliskovito pomodri, sem se vprašal, le kaj za ena snov to povzroča? Ali je znana? Pri gobah s cevkami pa naj omenim še prvo najdbo popraste lupljivke in nekaj lepih leponogih gobanov.

Tukaj se začne ena zanimiva prigoda. Namreč: vsak gozd ima svojega lastnika. In tako srečamo eno hudo žensko, ki pravi: "To je moj gozd in to so moje gobe!" Ni ji bilo namreč prav, da smo imeli mi več lisičk in gobanov kot ona. Odgovor je bil seveda karseda previdno prijazen, da je nabiranje gozdnih plodov za zdaj še "obče dobro". Morda je takšen zakon do lastnika res malce nepravičen, vendar kako pa bi bilo za nas gobarje, če bi smeli samo še v državne gozdove. Ne vem, jaz nisem pameten... Je pa imela tudi ona svoj "greh": lisičke je nabirala kar v navadno vrečko. Seveda, ker je bila ženska res zelo huda, sem bil kar lepo tiho.

Ko smo našli tegale lepotca, ni več oprezala za nami...

LP