Identifikacija gob - prosimo preberite!

Začel/a Gregor, 19 September 2006, 19:57

Prejšnja tema - Naslednja tema

Gregor

Da bi lahko glivo  karseda natančno določili, rabimo kar najbolj podrobne podatke o različnih lastnostih najdenih primerkov.

Glavne značilnosti so:


  • Klobuk
  • Trosovnica
  • Bet
  • Meso
  • Trosi
  • Rastišče

Klobuk
    se, tako kakor tudi drugi deli gobe, od vrste do vrste močno spreminja. Najprej moramo ugotoviti povprečno velikost oziroma premer klobučka, realne mere pa dobimo, če opazujemo več primerkov. Poleg oblike klobuka nas najprej pritegnejo njegove barve. Velikokrat je teme drugačne barve kot rob. Po obliki pa je lahko okrogel, jajčast, nepravilen, raven, polobel, grbičast, zvonast, stožčast, lijast, s tankim ali pa debelim mesom. Dobro si ogledamo, kakšna kožica ga pokriva. Lahko je suha, mokra, sluzava, gladka, hrapava, luskata, kosmata, polstena, vlaknata, včasih svetleča ali pa žametasta in je bolj ali manj trdno zraščena z mesom klobuka. Velikokrat pokrivajo kožo ostanki ovojnice. Pravimo, da je okrašena s pikami, večjimi zaplatami ali pa poprhom, pogosto pa visijo ostanki veluma od roba klobuka. Rob je oster ali top, raven ali valovit, podvit ali zavit navzgor, obrobje pa je lahko gladko, nagubano, nažlebkano ali pa prosojno nažlebkano. Preverimo, če je klobuček higrofan, oziroma napit z vodo. Vedno je treba upoštevati starost gobe, saj se klobuček od svojega nastanka napej nenehno spreminja. Določanje je idealno z gobami različne starosti.

Trosovnica
    je pri najbolj strupenih gobah sestavljena iz lističev, manj pa so nevarne strupene gobe, ki imajo trosovnico iz cevk. Skriti pred dežjem so lističi ali cevke bolj ali manj trdno spojeni z mesom na spodnji strani klobuka. Na površini lističev in na notranjih stenah cevk dozorevajo trosi, ki jih vidimo le pod mikroskopom. S prostim očesom lahko opazujemo barvo, obliko, dolžino, širino, debelino in gostoto lističev. Natančno si ogledamo, ali so pripeti na bet ravno, pravokotno, navzgor ali pa rob poteka navzdol po betu. Pri mnogih vrstah se beta sploh ne dotikajo ali pa so ob betu zraščeni kot obroč v obliki ovratnika. Opazujemo tudi rob ali ostrinko lističa, ki je lahko gladka, nazobčana, nažagana, ravna ali valovita in različne ostrine ter raznih barv. Če je drugačne barve od površine lističa, pomeni, da so na ostrinki velike nespolne celice ali cistide. Včasih že zadostuje podatek o prisotnosti cistid, pod mikroskopom pa lahko opazujemo njihovo velikost in obliko. Lističi se s starostjo spreminjajo predvsem po barvi. Spremembo povzročajo dozorevajoči trosi, barva trosnega prahu pa nam je v pomoč pri uvrstitvi gobe v pravi rod. Tudi za opazovanje lističev ali cevk potrebujemo gobe različne starosti, pri tem pa bodimo čimbolj dosledni.

Bet
    izpulimo iz zemlje previdno, da ne bi uničili kakšne pomembne značilnosti na njegovi površini. Če nismo pazljivi, lahko spregledamo ostanke ovojnice. Pri nabiranju znanih gob bet zasučemo in trosnjak izvlečemo iz zemlje. Če pa želimo določiti neznano gobo, potrebujemo cel trosnjak in še nekaj micelija zraven. Če hočemo videti celo Zeleno mušnico, moramo najprej odstraniti listje in zemljo okoli beta, da lahko pridemo s prstom ali nožem pod dnišče beta, nato lahko gobo dvignemo. Gobe so krhki in lomljivi organizmi, zato se nam pri nepazljivem nabiranju bet najprej polomi. Primemo ga blizu dnišča, kjer ga tudi držimo, ko gobo opazujemo. Paziti moramo, da z nepotrebnim prijemanjem ne izbrišemo z njegove površine kakšnega pomembnega določitvenega znamenja. Najprej skušamo ugotoviti povprečno dolžino in debelino beta. Pomembna je njegova barva, ki je lahko v dnišču drugačna kot pri vrhu. Bet je lahko zelo različno oblikovan. Možna je enakomema debelina; pravimo, da je valjast. Če se zožuje proti dnišču in vrhu, je vretenast. Kadar pa se debeli proti dnišču, je to betičasta oblika. Ali pa se končuje močno stanjšan, to je korenasta oblika beta. Močna zadebelitev v dnišču, celo s stopničastim robom, pa je značilnost gomoljastih betov, ki jih pogosto srečamo pri koprenkah pa tudi pri mušnicah. Veliko vrst ima votel ali pa vsaj puhel bet. Kar se da skrbno opazujemo površino beta, kjer najdemo dlačice, luskice, nitke, marogavost ali pa vsaj poprh v različnih višinah beta. Na betu najdemo tudi bolj ali manj obstojne ovojnice, ki pri mladi gobi pokrivajo lističe. Poleg obročka so to še lahko ostanki koprene, različnih oblik in barv, in vse to nam pomaga pri določanju. Na betu ali pa vsaj v njegovem dnišču pogosto najdemo ostanke celotne ovojnice v obliki lupine ali pa vsaj v obliki nitk, ki se oprijemajo dnišča. Tu so vidni tudi ostanki micelija, ki se često združi v debele niti, ki jim pravimo rizomorfe ali konopci.

Meso
    trosnjakov je trdno zraščen splet hif v betu in klobučku. Sestava mesa se od vrste do vrste močno spreminja. Ob prerezu gobe zagledamo najprej njegovo barvo, ki je lahko v betu drugačna kakor v klobučku. Pri nekaterih vrstah se meso zaradi stika z zrakom v trenutku različno obarva ali pa je na spremembo barve treba počakati. Veliko vrst pa na prerezu sploh ne spremeni barve. Podobne reakcije mesa pa lahko izzovemo tudi z raznimi kemikalijami, in to nam odlično pomaga pri določanju. Nekatere vrste na prerezu izločajo sok različne barve in okusa in če je obenem meso še krhko in lomljivo, takoj vemo, da gre za mlečnico. Podobno meso brez mlečka pa imajo golobice. Tudi vonj gobe je na prerezu bolj močan, obenem pa lahko košček gobe še poskusimo. Vonj in okus mesa sta pri določanju zelo pomembna, toda nimata pri vseh vrstah enakega pomena. Pogosto lahko gobo že pravilno določimo, le da jo poduhamo ali pokusimo. Ko zaznamo okus, moramo košček iz ust izpljuniti, ker so običajno surove gobe bolj strupene. Žal pa samo po okusu in vonju ne moremo določiti užitnosti vrste. Nekatere najbolj strupene vrste imajo poleg prijetnega vonja in okusa še vabljiv videz, in to lahkomiselne gobarje rado zavede. Tukaj je sedaj pomembno, kako smo gobe opazovali. Oblika gob in razlika v lističih odločata o vrsti.

Trosi
    so izredno pomemben dejavnik pri določanju gliv, kot prstni odtisi pri ljudeh, saj so pri vseh vrstah najmanj izpostavljeni spremembam. Dve gobi iste vrste sta si po velikosti in barvi lahko zelo različni, če pa primerjamo trose, ne bomo našli bistvene razlike. Tako po obliki, velikosti kakor tudi po barvi so zreli trosi istih vrst vedno enaki. Kadar je vizualna določitev vrste otežena, nas bo dober mikroskop skoraj vedno rešil iz zagate. Pa čeprav takega pripomočka nimamo pri roki, nam vsaj barva trosnega prahu pomaga pri določanju rodov pa tudi različnih vrst. Pri tem nam pa lahko močno pomaga tudi amiloidnost trosov, ki se v Melzerjevem reagentu (0,5 g joda, 1,5 g jodkalija, 20 ml vode, pred uporabo pa dodamo še 20 ml kloralhidrata) različno obarvajo. Amiloidni trosi se s tem reagentom obarvajo modro do vijoličasto, dekstrinoidni pa dobijo rumeno rjavo, rdečo do vinsko rdečo barvo, ki jo tudi po izpiranju obdržijo. Naravno barvo trosov pa bomo ugotovili tako, da klobuček odrežemo od beta tik ob trosovnici in ga s trosovnico navzdol položimo na bel papir. Čez nekaj časa (najbolje pa kar čez noč) se bo na papirju nabrala dovolj debela plast trosov, da bomo ugotovili njihovo naravno barvo. Če na to plast trosov kanemo še kapljico Melzerjevega reagenta, ga po dveh minutah učinkovanja popivnamo in dodamo kapljico koncentrirane solne kisline, bomo ugotovili amiloidnost trosov. Tudi če nimamo nobenega pripomočka, nam naravna barva trosov dovolj zgovorno pove, ali je pred nami mušnica z belimi ali pa kukmak s čokoladnimi trosi. Rdečelistke z rdečkastimi trosi bomo ločili od kolobarnic, črnivke s temnimi trosi pa od čeladic. Tintnice in govnarji imajo bolj ali manj črne trose, velikokrat pa nam za pravilno določitev zadostuje že pogled na barvo lističev. Če že ne natančno, pa vsaj okvirno vidimo, kam približno goba spada, med užitne ali neužitne vrste.

Rastišče
    je mesto, kjer požene trosnjak, pomembna pa je lahko tudi njegova bližnja okolica. Parazitne gobe imajo to mesto na svojem gostitelju, saprofitne pa običajno na raznem razpadajočem lesu, listju, slami in na drugi razpadajoči organski hrani. Mikorizne gobe pa najdemo vedno v bližini različnega drevja. Podatki o rastišču so nam pri določanju v veliko pomoč. Mnogi paraziti uspevajo le na določenem gostitelju, tudi gniloživke so izbirčne in mnoge zahtevajo vedno enak substrat, prav tako imajo mikorizne gobe pogosto stalnega partnerja, in vse to nam zelo olajšuje določitev vrste. Zato ob vsaki nabrani gobi natančno poglejmo, kje in na čem je zrasla. Vedeti moramo vsaj, ali je bila na štoru listavca ali iglavca. Najboljše pa je, da drevo natančno določimo. Pri mikoriznih gobah zabeležimo bližnja drevesa in druge rastline. V mešanem gozdu bomo tudi naleteli na težave, saj se zgodi, da poberemo macesnovo lupljivko, potem pa iščemo macesen, ki mora biti nekje v bližini. Nekatere vrste gob zahtevajo zakisana tla, druge pa uspevajo le na apnenčasti (bazični) podlagi. Vsak podatek o rastišču je pomemben, enako tudi nadmorska višina, podnebje, temperatura in letni čas. Zaman bi iskali Zimsko kolobarnico ali sivko sredi poletja, ali pa Pomladanskega hrčka v jesenskih mesecih.

panter

mene pa zanima kje bi lahko dobil kakšen gobarski priročnik za lažje identificiranje gob pri nabiranju.hvala

slavko

Priročnikov in gobarskih knjig je več vrst. V slovenskem jeziku so naprodaj pretežno gobarski priročniki za ljubiteljske gobarje. Če se želite bolj poglobiti v poznavanje gob pa literature v slovenskem jeziku ni na razpolago.

Gobarske prioročnike v slovenskem jeziku lahko dobite v katerikoli prodajalni knjig. Izbirate lahko po vsebini ali formatu knjige. Cenovni okvir je okoli 50,00 EUR.
Tudi v tujih jezikih imajo dobre priročnike za ljubiteljske gobarje, ki so morda cenejši od literature v slovenskem jeziku.

Za bolj natančno poznavanje gob pa bi priporočal serijo knjig "Pilze der Schweiz" (trenutno je 6 knjig), ki so tiskane v angleškem, nemškem in francoskem jeziku (morda še kakšnem). Cena ene knjige je približno 150,00 EUR.

Lep pozdrav,
Slavko

barzen

Popravljam ceno za slovenske knjige (od 100 do 300 različnih vrst gob) in sicer je okvir med 10 in 30 evrov. Meni sta poznani le dve knjigi, ki sta prevedeni v slovenščino in sta bistveno predragi za to kar ponujajo (nič več gob) in sta ceni res čez 50 evrov - v tujini za original take knjige plačate le okoli 20 evrov. Vsekakor pa bi priporočal "panterju", da si za začetek omisli včlanitev v kakšno društvo, ker pri gobah je v začetni fazi zelo pomembno, da si pridobimo izkušnje, ki jih lahko nadgrajujemo s knjigami (na začetku lahko z domačimi (do cca. 200 vrst), kasneje s tujimi). Za začetek je že veliko, da pravilno določimo rod glive.
Zapomnite si še pravilo: NIKOLI S KNJIGO V GOZD.

Lep pozdrav,
Bojan Arzenšek