Opis rodov višjih gliv

1. MUŠNICE (Amanita)

Rod mušnic delimo na dva podrodova: mušnice z zastiralcem na betu in lupinarje, ki zastiralca nikoli nimajo. Vse mušnice imajo močno razvito zunanjo ovojnico (Velum universale) , zastiralce ali obroček (Velum partiale) pa se pri lupinarjih sploh ne razvije, po čemer jih zlahka ločimo od ostalih mušnic. V začetku rasti so vse mlade mušnice in lupinarji oviti v močno zunanjo ovojnico, ki pri nekaterih vrstah ostane v dnišču beta kot jajčna lupina, pri drugih pa z rastjo trosnjaka različno razpoka in ostane kot krpice ali zaplate na površini klobuka. Med mušnicami, ki imajo lupino in zastiralce, se nahajajo nekatere najbolj nevarne vrste, ki jih mora najprej spoznati vsak ljubiteljski gobar. Med njimi se nahaja tudi užitna knežja mušnica (Amanita caesarea), ki se od strupenih v glavnem razlikuje po barvah. Lupinarji so vsi pogojno užitni, spoznamo jih po lupini v dnišču beta in po močno nažlebkanem obrobju klobuka. Večina mušnic je pogojno užitnih, kar pomeni, da so surove strupene. Smrtno strupene vrste s kuhanjem ne izgubijo strupenosti, smrt lahko povzroči že ena pomotoma nabrana goba. Mušnice imajo dolg bet, ki je zlahka ločljiv od klobuka in bele, redko zelenkaste trose.

2. DEŽNIKI (Macrolepiota)

imajo dolg votel bet, ki je proti dnišču močno odebeljen, lističe pa pri mladih gobah pokriva zastiralce ali obroček. Zelo trden kožast obroček pri starih dežnikih ne odpade, pač pa postane premakljiv po betu. Mušnice te lastnosti nimajo, pri starih gobah zastiralce samo odpade in jih lahko zamenjamo z drugimi gobami. Dežniki imajo širok, bolj ali manj luskat klobuk, ki je na temenu temnejši in ga zlahka ločimo od beta. Surovi dežniki so škodljivi, pri rdečečih vrstah pa se ognemo rdečečega dežnika, vrtni različek (Macrolepiota rhacodes var. bohemica), ker je tudi kuhan škodljiv. Smrtno nevarne pa bi bile zamenjave z nekaterimi vrstami dežničkov, ki so manjši in nimajo obstojnih obročkov. Dežnikom so nekoliko podobni tudi kukmakovci (Leucoagaricus) , ki so užitni, zamenjali bi jih lahko s strupenimi mušnicami (Amanita) , vendar nimajo lupine v dnišču beta. Dežniki imajo bel trosni prah.

3. NOŽNIČARKE (Volvariella)

so po obliki nekoliko podobne lupinarjem, le da nimajo nažlebkanega obrobja na klobuku, uspevajo pa na lesu, slami in na drugih organskih odpadkih. Značilna je velika lupina v dnišču beta, pri starih gobah pa rožnati lističi, po čemer jih zlahka ločimo od mušnic. Na Daljnem vzhodu veljajo nožničarke za gojitvene gobe. Pri nas jih pogosto najdemo v rastlinjakih, na prostem pa v bolj toplih krajih. Ni znanih strupenih vrst, niso pa najbolj okusne.

4. ŠČITOVKE (Pluteus)

so podobne nožničarkam, nimajo pa lupine v dnišču beta. Uspevajo na trhlem lesu ali na žaganju, kjer lahko postanejo orjaške. Med ščitovkami ni znanih strupenih vrst, lahko pa jih zamenjamo s podobnimi strupenimi vrstami rdečelistk, ker imajo tudi te rožnate trose. Ščitovke lahko uporabimo mešano z drugimi gobami.

5. KUKMAKI (Agaricus)

igrajo veliko vlogo v prehrani človeštva, saj jih umetno gojijo po vsem svetu. V naravi uspeva veliko različnih vrst. Mladi imajo vsi obroček ali zastiralce, ki pri starih gobah rado odpade. Razdelimo jih lahko na dve skupini, na takšne, pri katerih se zastiralce odtrga ali zatrga navzgor po betu, če ga želimo odstraniti, pri drugih pa se zatrga navzdol po betu. Torej je obroček viseč ali pa štrleč navzgor. Lahko pa jih razdelimo tudi na skupino, pri kateri meso bolj ali manj rumeni, in na skupino, pri kateri postaja meso na ranjenih mestih rdečkasto. Med rdečečimi kukmaki ni strupenih vrst, med rumenečimi pa se izogibamo takih, ki močno rumenijo v dnišču beta. Tudi kukmaki s temnorjavim temenom so lahko strupeni, škoduje pa lahko tudi korenčasti kukmak (Agaricus romagnesii). Vse vrste kukmakov imajo bolj ali manj temnorjave trose, tako da lističi z dozorevanjem trosov postanejo sprva rožnati, kasneje pa vse bolj temno rjavi, skoraj črni. Zaradi tega jih zlahka ločujemo od mušnic z belimi trosi.

6. TINTNICE (Coprinus)

so tako kot kukmaki saprofitne gobe, zato jih najdemo povsod, kjer razpadajo razni organski odpadki. Tintnice se močno razlikujejo od drugih lističark po načinu razmnoževanja, sestavi mesa pa tudi po obliki. Večina vrst zelo hitro dozori in premine, pri čemer se lističi prično od roba proti temenu topiti. Pri tem od roba kaplja črn sok, nasičen s številnimi črnimi trosi. To je zanimiv način trosenja, da trosov ne raznaša veter. Nekatere vrste tintnic so užitne, dokler so lističi še beli. prava tintnica (Coprinus atramentarius) pa je škodljiva, če jo uživamo skupaj z alkoholom. Za uživanje je najprimernejša velika tintnica (Coprinus comatus).

7. ČRNIVKE (Psathyrella)

najdemo na podobnih rastiščih kot tintnice, največkrat pa rastejo v velikih šopih na trhlem lesu, zato bi jih lahko zamenjali z različnimi štorovkami. V tem obširnem rodu gob ni znanih strupenih vrst, vendar zaradi slabe raziskanosti ne pridejo v poštev za redno uživanje. Črnivke ločimo od drugih štorovk po skoraj črnih trosih. Pogosto imajo dolge, votle bele bete brez veluma, katerega včasih najdemo na robu klobučka. Obrobje je rado higrofano ali vodenasto in je napito z vodo temnejše kot teme klobučka. V tem je prosojna črnivka (Psathyrella piluliformis) precej podobna mali štorovki (Kuehneromyces mutabilis), ki pa ima na betu obroček in luskice pod njim.

8. STRNIŠČNICE (Stropharia)

imajo zaradi temnih trosov nekaj podobnosti s kukmaki, še posebej kukmakova strniščnica (Stropharia rugosoannulata), ki je podobna tudi po obliki in uspeva na enakih rastiščih. Večina nabiralcev strniščnic na njivah je prepričana, da nabira kukmake, vendar nas bežen pogled na vijoličasto črne lističe pri starih gobah prepriča, da gre za strniščnice. Zelo uspešno jih lahko gojimo na slami, vendar vse vrste niso užitne. Pretirana količina použitih strniščnic je lahko škodljiva, kar pa velja skoraj za vse gobe. Nekatere strniščnice imajo psihoaktivne strupe, podobno kot gobe iz rodu govnarjev in gologlavk.

9. ŽVEPLENJAČE (Hypholoma)

rade uspevajo na štorih, prav dobra in užitna pa je le sivolistna žveplenjača (Hypholoma capnoides), ki ni grenka in uspeva na lesu iglavcev. Zamenjava z obrobljeno kučmico (Galerina marginata), ki uspeva na enakem substratu, je smrtno nevarna. Nekateri gobarji poberejo tudi opečnato žveplenjačo (Hypholoma sublateritium), za vlaganje v kis. Pri tem jo prekuhajo in vodo odlijejo. Tako pripravljene manj strupene gobe niso škodljive, vendar navadna žveplenjača (Hypholoma fasciculare) tudi prekuhana ostane strupena. Podobni žveplenjačam so tudi številni luskinarji, ki jih pa zaradi grenkega okusa ne prištevamo med užitne gobe. Tudi žveplenjače imajo precej temne trose.

10. ŠTOROVKE (Kuehneromyces)

so odlične užitne gobe, vendar najlažje zamenljive s strupenimi kučmicami. Z vodenastimi klobučki so tudi podobne črnivkam, vendar je temen, luskat bet z obročkom dovolj zgovoren, kadar gre za Malo štorovko. Nevarnejša pa je določitev pomladanske štorovke (Kuehneromyces vernalis), saj je na zunaj povsem enaka smrtno nevarni obrobljeni kučmici (Galerina marginata).
Na betu nima luskic, pa tudi obroček rad odpade, kar je tipično za kučmice. Pomladanske štorovke ne smemo nabirati za uživanje. malo štorovko (Kuehneromyces mutabilis) pa lahko tudi uspešno umetno gojimo in je zelo cenjena. Precej podobne so mraznice, ki so bolj ali manj luskate na temenu klobuka, uspevajo v jeseni in so pogojno užitne. Pozimi pa najdemo podobne gobe na štorih, to je užitna zimska panjevka (Flammulina velutipes), s temnim betom.

11. NJIVNICE (Agrocybe)

Njivnice, ki uspevajo šopasto na topolih, so najokusnejše, druge vrste pa uspevajo povsod, kjer so v zemlji organski ostanki rastlin. Vse vrste niso okusne pa tudi ne užitne. Ne smemo pobirati nekaterih drobnih gob tega rodu, ki so podobne gologlavkam (Psilocybe) . rano njivnico (Agrocybe praecox) spoznamo po obročku tik pod lističi, pri trdi njivnici (Agrocybe dura) pa suh klobuček rad razpoka. Pogosto jih najdemo na njivah, vrtovih in v travi. Imajo tobačno rjave trose, zato bi jih lahko zamenjali s smrtno nevarnimi razcepljenkami, vendar razcepljenke nikoli nimajo obročka, ki je pri mladih njivnicah izrazito kožast, vendar rad odpade. Nekatere njivnice imajo tako kot strniščnice od zgoraj nažlebljen obroček.

12. MEDLENKE (Hebeloma)

so pogoste gobe številnih vrst in so večinoma neužitne ali pa strupene. Spoznamo jih po bledih, okrasto rjavih barvah na klobučkih, lističih in betih. Tudi trosi so rjavkasti, največkrat pa jih spoznamo po vonju. Veliko medlenk diši sladkobno ali pa po redkvici. V rodu so tudi strupene vrste. Na videz so te gobe precej mikavne, saj so nekatere vrste dokaj mesnate, vendar je užitna le ena vrsta, ki se pa močno razlikuje od ostalih medlenk. Spoznamo jo po dolgem korenastem dnišču in po obročku na betu, korenaste medlenke (Hebeloma radicosum) pa ne moremo zgrešiti tudi zaradi dišavnega vonja. Pri medlenkah lističi nikoli ne potekajo po betu navzdol, temveč so zaokroženi navzgor. Medlenkam je podobna okusna Pšenična poprhnjenka ali ciganček (Rozites caperata), ki ima bel svilast bet, lističe pa pri mladih gobah pokriva debel kožast obroček.

13. KOPRENKE (Cortinarius)

predstavljajo najobširnejši pa tudi najmanj poznan rod gob, ki so ga mikologi razdelili na več podrodov. Sluzavke (Myxacium) imajo močno sluzav klobuk in bet. Suhobetke (Phlegmacium) spoznamo po nekoliko sluzavih klobukih in suhih, velikokrat v dnišču gomoljastih betih. Svilovke (Sericeocybe) so suhe, svetleče ali pa rahlo polstene koprenke. Zarčevke (Leprocybe) odbijajo pod UV žarki različne barve, sem spadajo tudi najbolj strupene vrste koprenk. Zadnji podrod, vodenovke (Telamonia) pa se rade napijejo vode, tako da skozi vodenasto obrobje klobučkov prosevajo lističi in dajejo videz nažlebkanosti, kadar je meso klobučka tanko. Skupna značilnost vseh mladih koprenk je koprena, pajčevini podobne nitke, ki povezujejo rob klobuka z betom. Z rastjo trosnjaka se niti napnejo in končno pretrgajo, ostanki koprene pa so pogosto vidni v obliki obroča na betu, večkrat pa stare koprenke nimajo več nobenih sledov koprene. Veliko koprenk z belim mesom, prijetnega vonja in okusa je užitnih. Nekatere vrste, predvsem z rumenkasto obarvanim mesom, so smrtno nevarne. Uživati smemo samo dobro poznane vrste iz podrodu suhobetk in sluzavk. Vse koprenke imajo bolj ali manj rjave trose.

14. RDEČELISTKE (Entoloma)

mora vsaj okvirno poznati vsak ljubiteljski gobar zaradi možnih zamenjav in zastrupitev. Med njimi je nekaj užitnih vrst, vendar jih ni varno pobirati. Dokaj varno lahko poberemo rdečelistke, ki uspevajo pomladi pod sadnim drevjem in so bolj mesnate ter drugačnih oblik kot nekatere strupene vrste. Vse gobe tega obsežnega rodu imajo rožnate trose, vendar mlade gobe še ne kažejo rdečkastih lističev, zato so zamenjave z drugimi gobami precej pogoste. Poleti in v jeseni ne nabiramo nobenih rdečelistk, v tem času so si užitne in strupene vrste preveč podobne. Slabo poučeni ljubiteljski gobarji pogosto poberejo strupene vrste rdečelistk namesto zajčkov (Lyophyllum) . Zastrupitev je precej huda, saj se po nekaj mučnih dnevih telo popolnoma izčrpa.

15. ŠIROKOLISTKE (Oudemansiella)

spoznamo po zelo širokih in razmaknjenih lističih, ki so bolj ali manj beli in pripeti na bet. Imajo sluzavo, suho ali pa žametasto površino klobuka ter so večinoma užitne. Rade uspevajo v bližini trhlega lesa ali pa na njem. Užitne so nekatere sluzave vrste, uporabni pa so le klobučki, saj so beti preveč žilavi in trdi. Vse širokolistke imajo bele trose, po prožnem mesu in obliki pa spominjajo na korenovke.

16. KORENOVKE (Collybia)

razločujemo od širokolistk po tanjših in gostejših lističih. Značilno je prožno in močno žilavo meso, zato niso primerne za samostojne gobje jedi. Med užitnimi vrstami so tudi rahlo strupene korenovke, ki jih ločujemo po slabem, grenkem ali pekočem okusu. Nekatere vrste uspevajo šopasto na starih panjih, hrastova korenovka (Collybia fusipes) pa najraje izpod še živih hrastov. V večjih količinah je škodljiva in povzroča prebavne motnje. Tudi žaltave korenovke (Collybia butyracea) se ne smemo do sitega najesti. Te saprofitne gobe prično rasti že spomladi, imajo pa bele, okraste in tudi rahlo rožnate trose.

17. SEHLICE (Marasmius)

so pretežno drobne gobice, s tankimi beti, ki so največkrat votli. Klobučki imajo lastnost, da suhi na vlažnem ponovno oživijo. Nekatere vrste so užitne, mnoge pa zaradi slabega vonja in okusa niso primerne za uživanje. Sehlice najdemo povsod, kjer so raztreseni ostanki rastlinja in so prav tako zgodnje kot korenovke. Tudi trose imajo bele, tako da jih ob zadostni zbranosti ni možno zamenjati z nevarno strupenimi razcepljenkami, ki imajo vse rjavkaste trose. Sehlice spoznamo tudi po širokih in včasih izredno razmaknjenih lističih ter po zelo tankem mesu v klobučkih. Vsestransko uporabna je dišeča sehlica (Marasmius oreades), kot dodatek različnim jedem pa je primerna lukova sehlica (Marasmius alliaceus) ali česnovka.

18. KOLOBARNICE (Tricholoma)

gobarjem veliko pomenijo zaradi mnogih okusnih užitnih vrst, potrebna pa je skrajna previdnost pri nabiranju teh gob, ker so si nekatere užitne in strupene vrste zelo podobne. Veliko zastrupitev nastane pozimi, ko se praznijo kozarci vloženih gob. Kljub raznobarvnim lističem imajo vse kolobarnice bele trose. Pri nekaterih vrstah je v začetku rasti trosnjaka komaj opazna rahla koprena ali obroček, sicer pa praviloma nimajo vidnega nobenega veluma. Te mesnate gobe niso nikoli vodenaste, lističi pa so zaokroženo ali izrezano pripeti na bet. Uspevajo samo na zemlji blizu drevja. Za uživanje smemo pobrati le tiste vrste, ki smo jih dobro spoznali. Na grobo jih lahko razdelimo na take z gladko, lepljivo, suho in luskato površino klobuka. Med luskatimi je najbolj strupena pegasta kolobarnica (Tricholoma pardinum), ki ima poleg zajetnejše postave še prijeten vonj in okus, kar nepoučene ljubiteljske gobarje rado zavede. Med gladkimi rjavimi vrstami lahko poberemo samo topolovo kolobarnico (Tricholoma populinum), ki raste le pod topoli, ostalih rjavih in lepljivih vrst zaradi možne zamenjave s strupenimi gobami ne smemo pobirati. Bela golobičja kolobarnica (Tricholoma columbetta) je zelo okusna, ne smemo pa je zamenjati z nekaterimi rahlo strupenimi vrstami kolobarnic in zelo strupenimi livkami. Zelo dobro zelenkasto kolobarnico (Tricholoma equestre) je možno zamenjati s smrtno nevarnimi vrstami koprenk (Cortinarius) .

19. LEPOGLAVKE (Calocybe)

se po zunanjosti dosti ne razlikujejo od kolobarnic, med njimi pa ni znanih strupenih vrst. Najbolj znana je majniška lepoglavka (Calocybe gambosa) ali jurjevka, ki raste na travnatih področjih v risih ali kolobarjih. Rastišča so vidna tudi kadar gob ni, saj na kolobarjih trava bolj uspeva in je bolj temno zelena. Ostale lepoglavke so pestrih barv od vijoličastih, rumenih, rdečih do rjavih odtenkov. Vse lepoglavke imajo, ne glede na barvo lističev, vedno bele trose, ki so gladki ali pa bradavičasti. Več vrst uspeva tudi v gozdovih.

20. ZAJČKI (Lyophyllum)

so večinoma znani kot močno šopasto rastoče gobe, kjer iz zraščenega dnišča betov poganjajo številni klobučki, vendar nekatere nepomembne vrste uspevajo tudi posamično. Razdelimo jih lahko na take, ki na pritisk lističev rdečijo, modrijo, črnijo ali pa ne spreminjajo barve in običajno rastejo v kopučah. Če ne poznamo podobnih strupenih vrst rdečelistk, potem posamično rastočih zajčkov ne smemo nabirati za uživanje. Nevarno pa je tudi nabiranje belih zajčkov (Lyophyllum connatum), saj so možne zamenjave s smrtno nevarnimi vrstami belih livk. Novejša dognanja kažejo, da imajo Beli zajčki mutagene lastnosti, oziroma delujejo kvarno na dedne lastnosti pri ljudeh. Sicer med zajčki ni znanih strupenih vrst. Najokusnejši so sivi zajčki (Lyophyllum fumosum), ki rastejo v velikih kolobarjih močno šopasto in imajo včasih močno deformirane bete, podobne velikim gomoljem. Manj primerni za uživanje so trdokožni zajčki (Lyophyllum loricatum), ker so težje prebavljivi, vsi pa imajo bele trose. Zanimivi so podvihani zajčki (Lyophyllum transforme) z bolj ali manj trikotnimi trosi.

21. GOSTOLISTKE (Melanoleuca)

spoznamo po zelo ozkih in gostih lističih, ki so izrezano pripeti na bet. Skorjasti beti nimajo zastiralca, pač pa so podolžno črtasti ali vlaknasti. Vse vrste imajo belkaste trose, lističi pa niso vedno beli, temveč se pri nekaterih vrstah spreminjajo do okrastih, sivorjavih tonov. Le redko so rahlo rožnati. Večina gostolistk je užitnih, nekatere vrste pa se pojavijo že zgodaj spomladi. Uspevajo na travnikih in v gozdovih, pobiramo pa tiste vrste, ki smo jih dodobra spoznali. Niso najbolj okusne, primerne so za mešanje z drugimi gobami. Najbolj pogosta je v travi rastoča, skoraj bela tenkobetna gostolistka (Melanoleuca strictipes), ki ima vedno daljši bet od premera klobučka. Skoraj vse gostolistke imajo grbaste klobučke, ki so največkrat temnejše obarvani po osredju. Na soncu grbe rade razpokajo.

22. MRAZNICE (Armillaria)

uspevajo kopučasto na lesu različnega drevja v jesenskih mesecih. Večkrat se naselijo na še živem drevesu in ga izčrpavajo še naprej, ko je drevo že mrtvo. Najlepše šope najdemo na požaganih štorih, poberemo pa jih le, če so lističi še svetli. Primerne so za vlaganje v kis, vendar morajo dobro prevreti, saj so slabo kuhane strupene. Čeprav so mraznice različnih barv in oblike, jih zlahka določimo po bolj ali manj luskatem klobučku in kožastem obročku na betu. Samo dobova mraznica (Armillaria tabescens) nima obročka in je prav tako pogojno užitna. Podobni luskinarji niso užitni, večinoma močno grenijo. Stare mraznice imajo rjave lističe, trosi pa so bolj ali manj beli, po čemer jih zanesljivo ločimo od številnih podobnih gob.

23. LIVKE (Clitocybe)

imajo večinoma ozke in goste lističe, ki potekajo nekoliko po betu navzdol, ali pa so vsaj ravno pripeti na bet. Številne vrste je na oko težko določiti, zlasti belkaste, med katerimi se skrivajo smrtno strupene gobe. Zato majhnih, belkastih livk kljub morebitni užitnosti ne smemo nabirati, pa tudi drugih podobnih gob ni varno pobrati, če jih ne poznamo zanesljivo. Dokaj zanesljivo lahko poberemo pozno livko (Clitocybe geotropa), saj strupene vrste ne dosežejo takšne velikosti. Večina rjavo obarvanih livk je užitna. Spoznamo jih po močno lijastih klobučkih, ki imajo včasih grbico. Livke imajo običajno nekoliko razširjen bet proti dnišču, ki ga obdaja vati podoben opredek. Livkam podobno obliko ima siva, lijasta lisičkarica (Cantharellula umbonata) in je užitna. Omembe vredna je navadna mokarica (Clitopilus prunulus) ali slivarica, ker je odlična jedilna goba, zelo pa je podobna najbolj strupenim vrstam livk. Ima močno rožnate trose, pri livkah pa so večinoma beli, vendar včasih tudi okrasti in rahlo rožnati.

24. KOLESNICE (Lepista)

so bližnje sorodnice livk, zato v starih gobarskih priročnikih najdemo nekatere vrste med livkami. Imajo tanke in goste lističe, ki jih z nohtom zlahka odluščimo od mesnatega klobuka. Nekoliko spominjajo tudi na kolobarnice, vendar so pri kolobarnicah lističi izrezano pripeti na bet. Kolesnice rade rastejo v kolobarjih, ki se vsako leto večajo. Med njimi ni nevarno strupenih vrst, pač pa vse zaradi predirljivega vonja niso užitne in lahko povzročajo pri občutljivih ljudeh prebavne motnje. Te raznobarvne gobe bomo zlahka določili, manj previdni pa bi jih lahko tudi zamenjali z vijoličastimi vrstami koprenk, katere so lahko tudi strupene. Še tako mlade kolesnice nimajo nikoli koprene, pa tudi trosi so beli, krem ali rahlo rožnate barve.

25. OSTRIGARJI (Pleurotus)

imajo bolj ali manj stranski bet, školjkasto obliko in v naravi uspevajo večinoma na lesu različnega drevja. Nekatere vrste se dajo uspešno gojiti na slami ali pa na drugih podobnih substratih. Ostrigarji so večinoma užitni, zamenjamo pa jih lahko z gobami iz drugih rodov, kjer nekatere vrste niso užitne. Mladi ostrigarji so primerni za najrazličnejše jedi, zato so vse bolj priljubljeni pri individualnih gojiteljih. Najprimernejši je bukov ostrigar (Pleurotus ostreatus), katerega lahko gojimo na prostem čez hladno obdobje leta. Močno podoben je užiten pozni zgručevec (Panellus serotinus) in neužitna školjkasta strnjenka (Lentinus conchatus), saj je preveč žilava, da bi jo lahko uživali. Ostrigarji imajo bel, okrast ali rahlo sivkast trosni prah.

26. STORŽEVKE (Strobilurus)

niso pomembne jedilne gobe, zaradi majhnih trosnjakov, ker pa rastejo v času, ko drugih gob še ni na pretek, so tudi ti majhni klobučki zanimivi za kulinarične umetnije. Klobučki merijo od enega do treh centimetrov premera in so skoraj brez mesa. Pri nas uspevajo štiri vrste, med katerimi je ena grenka in zaradi tega neužitna. Takoj ko skopni sneg, pa se pojavijo tudi druge majhne gobice, ki niso vse užitne, ampak celo strupene. Zato moramo biti pri nabiranju previdni: vsaka storževka ima v dnišču beta dolg konopec, ki je pripet na storž. Pri določanju previdno kopljemo okoli beta, dokler ne pridemo do storža. Na smrekovem storžu uspeva smrekova storževka (Strobilurus esculentus) v dveh različkih, na borovem storžu pa raste ovenčana storževka (Strobilurus stephanocystis), ki je manjša in tudi užitna. Direktno na storžih pa uspevajo tudi neužitne vrste čeladic, ki jih spoznamo po obliki. Storževke imajo bele trose, prav tako pa tudi čeladice, ki so vse neužitne ali pa celo strupene. Čeladice nimajo nikoli podvitega roba na klobučku.

27. POLŽEVKE (Hygrophorus)

so večinoma odlične užitne gobe, ki jih srečamo kmalu po odtajanem snegu, bogata jesenska bera pa se konča z nastopom zime. Največ vrst uspeva v jeseni, ko je gozd radodaren tudi z drugimi gobami, ki so povprečnim ljubiteljskim gobarjem bolj znane, zato polževke običajno ostajajo nedotaknjene. Te mesnate gobe odlikuje krhko in lažje prebavljivo meso, skozi katerega zdrkne nož kot po maslu. Spoznamo jih po debelih, razmaknjenih lističih, ki radi potekajo po betu navzdol. Nekatere vrste so precej zajetne in uspevajo v kolobarjih, srečamo pa se tudi z drobnimi gobami in so vse večinoma užitne. Redko naletimo na grenko vrsto, neprimerna za jed pa je tudi prelčeva polževka (Hygrophorus cossus), zaradi neprijetnega vonja. Paziti moramo pri belih vrstah, da ne bi namesto polževk nabrali livke, ki imajo tanjše in gostejše lističe. Več vrst polževk je močno sluzavih, vse pa imajo bel trosni prah, po čemer jih ločujemo od slinarjev s črnimi trosi.

28. TRATNICE (Cuphophyllus)

oblikovno spominjajo na polževke, imajo pa suhe klobučke, ki merijo pod 5 cm premera, le deviška tratnica (Cuphophyllus virgineus) in travniška tratnica (Cuphophyllus pratensis) sta lahko nekoliko večji. Debeli in razmaknjeni lističi so radi prečno žilnato povezani ter tečejo po betu navzdol. Rade uspevajo na travnikih, ob robovih gozdov in na pašnikih. Med tratnicami ni znanih strupenih vrst, pametno pa je nabirati le dobro poznane gobe. Nekatere belkaste vrste iz drugih rodov so smrtno nevarne, zato je potrebna posebna previdnost pri nabiranju belih gob. Tratnice niso mesnate in jih ni vredno pobirati, če narava ponuja dovolj drugih gob. Vse vrste tratnic imajo bel trosni prah.

29. BLEDIVKE (Laccaria)

srečujemo povsod v gozdovih, rastejo pa v velikih skupinah vse do prvega snega. Spoznamo jih po majhnih klobučkih, ki imajo zelo redke in debele lističe ter so široko pripeti na bet. Precej dolgi beti so žilavi in prožni, zato naberemo le klobučke, ki jih uporabimo le med drugimi gobami. Mlade bledivke so intenzivnih vijoličastih ali rdečerjavih barv, s starostjo pa vse bolj bledijo, zlasti v sušnem obdobju. Bledivk ni pametno pobirati v močno onesnaženem okolju, sicer pa med njimi ni znanih strupenih vrst. Imajo bele ali rahlo lilaste trose.

30. VLAŽNICE (Hygrocybe)

so gobe travnatih površin, izredno lepih barv in večinoma vodenega ter steklastega izgleda. Mlade gobe so značilne stožčaste oblike, pri starih pa se krajevci zavihajo navzgor, obrobje pa je večkrat razcepljeno, kot pri razcepljenkah. Vendar vlažnice imajo široke, debele in razmeroma redke lističe ter bele trose.
Številne vrste je težko določiti brez mikroskopa, nekoliko strupene pa so črneče in vse z neprijetnim vonjem ter okusom. Čeprav je večina vlažnic užitnih, za prehrano niso pomembne, saj se nam te krhke lepotice prej polomijo, preden pridemo do doma. Večkrat imajo dolge, stisnjene bete, ki so votli in močno lomljivi. Vredno je pobrati le zajetnejše vrste vlažnic na bogatih rastiščih.

31. SLINARJI (Gomphidius)

so vsi užitni. Znane so štiri vrste in jih ni težko določiti. Debeli in razmaknjeni lističi potekajo daleč po betu navzdol ter z dozorevanjem trosov postajajo vse bolj temni. Trosni prah je skoraj črn in obarva bele slinave bete, ki so proti dnišču močno rumeni. Mlade gobe so ovite v trdno slinavo ovojnico, ki jo z lahkoto odstranimo s klobučkov, skupaj z nalepljeno umazanijo. Za nabiranje je najprimernejši veliki slinar (Gomphidius glutinosus), saj je pogost v smrekovih gozdovih, prizanašajmo pa rožnatemu slinarju (Gomphidius roseus), ki je zaščiten in se bolj redko pojavlja ter je precej manjši. pegasti slinar (Gomphidius maculatus) pa ne zbuja teka zaradi črnikastih lis in nemesnatega klobučka.

32. POLŽARJI (Chroogomphus)

so oblikovno podobni slinarjem, nimajo pa slinaste prevleke. Pri nas sta pogosti dve vrsti, ki sta obe užitni. Razločujemo ju po površini klobuka, ki je pri bakrenem polžarju (Chroogomphus rutilus) vlažna, lepljiva in suha močno svetleča. Površina švicarskega polžarja (Chroogomphus helveticus) je v suhem stanju polstena in luskata, le ob močnem deževju postane nekoliko lepljiva. Lističi polžarjev so sprva okrasto oranžni, z dozorevanjem trosov pa postajajo črnikasti, saj so zreli trosi skoraj črni. Čeprav imajo polžarji in slinarji trosovnico sestavljeno iz lističev, jih zaradi drugih svojstev, vidnih pod mikroskopom, prištevamo v red cevark. Polžarji niso pomembne užitne gobe.

33. MLEČNICE (Lactarius)

najdemo ob skoraj vsakem vstopu v gozd. Po obliki, velikosti in barvi so si zelo različne, združuje pa jih skupna značilnost, da imajo krhka tkiva, ki na prelomih izločajo raznobarvne tekočine, oziroma mlečke. Mlečki se močno razlikujejo tudi po okusu in so pri nekaterih vrstah obilnejši ali pa komaj opazni. Vse mlečnice z rumenečim mlečkom so strupene, neužitne pa so tudi vse pekoče vrste. Pekoč okus pa mlečnice lahko izgubijo s posebnim načinom priprave, tako da je meja med užitnimi in neužitnimi vrstami močno zabrisana. Sirovke so vse užitne, spoznamo jih po oranžnem mlečku, nekatere pa na ranjenih mestih močno pozelenijo. Tudi mleček pri različnih vrstah močno spreminja barvo na zraku, kar nam olajšuje določevanje. Mlečnice nimajo smrtno nevarnih vrst. Strupene povzročajo prebavne motnje, škodljive so pa lahko tudi take z neprijetnim vonjem in okusom. Ker vsi ljudje gob ne okusijo enako, so določene vrste za nekoga dobre, drugemu pa strahotno odvratne. Mlečnice nabiramo po lastnem okusu.

34. GOLOBICE (Russula)

so najbližnje sorodnice mlečnic, podobnih oblik in velikosti, le da na prelomu ne izcejajo mlečka, temveč ostanejo suhe. Nimajo nobene ovojnice, bolj ali manj gladki klobučki se večinoma dajo olupiti vsaj po obrobju in imajo stari udrto osredje. Beti so redko daljši od širine klobukov in se na upogib gladko prelomijo. Tako kot pri mlečnicah, lahko tudi pri golobicah ugotavljamo užitnost s pokušanjem na vrhu jezika. Vse pekoče vrste so neprimerne za uživanje ali pa so celo strupene. Ognemo se tudi vseh golobic z dišečim ali slabim vonjem. Tudi od črvov na pol požrte gobe niso več za nabiranje, vse mlade, zdrave golobice, s prijetnim vonjem in okusom, pa je pri vsakem gobarjenju vredno pobrati. Koliko krat bi se vrnili iz gozda s prazno košaro, če ne bi pobirali teh odličnih in vsestransko uporabnih gob. Imajo bele, okraste ali rumenkaste trose, kar nam olajšuje določevanje vrst. Nekatere nepekoče golobice z okrastimi lističi so surove strupene, kuhane ali pečene pa užitne kot ostale nepekoče vrste. Pri nabiranju golobic nikoli z nožem ne porežemo samo klobuke, saj bi se nam na ta način lahko znašle v košari smrtno nevarne mušnice. Vedno se moramo prepričati, da se ne skriva lupina v dnišču beta, da bet ni imel zastiralca, ki pri starih mušnicah rado odpade. Ne smemo pozabiti, da tudi zelena mušnica (Amanita phalloides) ni pekoča, za smrtno nevarno zastrupitev pa zadostuje že ena sama, pomotoma pobrana goba.

35. GOBANI (Boletus)

so v naših krajih najbolj iskane gobe, čeprav morda takšne pozornosti ne zaslužijo. Gobe s cevasto trosovnico so razdeljene na več rodov, gobane pa spoznamo po zelo mesnatih trosnjakih, ki imajo sprva skoraj okrogle bete. Kasneje se beti zvišajo in relativno zožijo ter dobijo betičasto obliko. Gobane lahko razdelimo v tri skupine: z belo, rumeno in z rdečo trosovnico. Vsi gobani, ki imajo mladi belo trosovnico so užitni, razen podobnega žolčastega grenivca (Tylopilus felleus). Tudi gobe, ki imajo od vsega začetka rumeno trosovnico so užitne, če izločimo grenkega gobana (Boletus radicans) in leponogega gobana (Boletus calopus). Vsi z bolj ali manj rdečimi luknjicami so pa pogojno užitni, razen vražjega gobana (Boletus satanas) in njegovih različkov, ki so tudi prekuhani strupeni. Vendar cevark z rdečo trosovnico ni vredno pobirati za uživanje, saj so nekatere tudi zelo redke. Nobenih premladih in prestarih gob ne smemo pobrati.

36. DEDKI in TURKI (Leccinum)

imajo značilno dolg, hrapav ali luskat bet, ki je sprva betičast, nato valjast, pri starih gobah pa se rad skrivi. Klobučki so obarvani rdeče, rjavo, okrasto, belo ali pa rumeno, v tem primeru pa je tudi trosovnica rumena. Večinoma imajo bledo sivkaste luknjice, meso pa na zraku rado spreminja barvo, kar pa ne vpliva na užitnost teh cenjenih in pogostih gob. Kuhani turki so vsi užitni, surovi pa so lahko škodljivi. Te mikorizne gobe uspevajo v sožitju z določenim drevjem, zato imajo vrste imena po drevesih, kjer rastejo. Tako imamo brezovega, hrastovega, trepetlikovega in smrečjega turka, gabrovega ter brezovega deda in druge. Stare in mehke gobe niso več primerne za uživanje, treba je že na rastišču presoditi, kaj je možno uporabiti. Rado se zgodi, da dedek ali turek na rastišču izgleda še kar čvrst, doma pa ugotovimo, da ni več uporaben. Ko gobe vržemo v smeti niti ne pomislimo, koliko ima ena sama goba trosov, ki pa morajo priti najprej v zrak, da se ohrani vrsta. Ker nekatere užitne gobe preveč na čisto pobiramo ima veter vse manj dela z raznašanjem trosov, zato je še kako potrebno, da vsak star trosnjak ostane v gozdu.

37. LUPLJIVKE (Suillus)

spoznamo po pretežno sluzastnem klobučku, ki je lupljiv. Nekatere vrste imajo na betu kožast obroček, ki pri mladih gobah pokriva cevke, oziroma luknjice. Pri starih primerkih ga skoraj ni več videti, na betu pa ostanejo le skromni ostanki veluma. Sprva goste rumene luknjice se z rastjo trosnjaka večajo in redčijo, meso pa postaja vse bolj mehko in pri starih gobah neuporabno. Mlade lupljivke so vse užitne in nekatere vrste tudi zelo cenjene ter vsestransko uporabne.
Če znamo ločiti pekočega bakrenopora (Chalciporus piperatus) od lupljivk, potem ni nevarnosti, da bi se zastrupili z malimi vrstami različnih cevark. Spoznamo ga po rdečkasti trosovnici in po močno rumenečem dnišču beta pa tudi po pekočem okusu. Lupljivke so mikorizne gobe različnih iglavcev, nekatere vrste pa rastejo samo pod določenim drevjem.

38. POLSTENKE (Xerocomus)

so po velikosti podobne lupljivkam, imajo pa polsten ali suh klobuček, ki se ne da lupiti. Luknjice so rumene ali zelenorumene barve, meso pa na zraku običajno pomodri. Bet nima obročka, pri kostanjevkah pa po barvi spominja na gobane. Kostanjevka in druge polstenke nimajo mrežice na betu, kar je pogost znak pri gobanih. Vse vrste so kuhane užitne in okusne in jih ni možno zamenjati s strupenimi gobami. Stare polstenke niso uporabne za jed, ker postanejo preveč mehke. rdečebetni polstenki (Xerocomus chrysenteron) je enakovreden čokati različek, ki nima vedno rdečega beta, mladi, temno rjavi klobučki pa imajo svetel poprh, ki kasneje ni več viden. Tudi votlobetni gobanček (Boletinus cavipes) je užiten, od polstenk pa ga ločujemo po kožastem zastiralcu, votlem betu in po zelo širokih, oglatih luknjicah, ki potekajo po betu navzdol.

39. MESNATOVCI (Albatrellus)

so užitne gobe nepravilnih oblik, ki rade uspevajo šopasto z bolj ali manj zraščenimi beti, ki nikoli niso v sredini klobuka. Pod debelim mesom imajo tanjšo luknjičasto trosovnico bele barve, ki poteka daleč po betu navzdol. Pri nas poznamo štiri vrste mesnatovcev, ki so najprimernejši za jed mešano z drugimi gobami. Podobne, vendar veliko večje gobe, s številnimi pahljačastimi klobuki so zraščenke in velezraščenke, ki uspevajo na štorih. Luknjice imajo tudi užitne jetraste cevače (Fistulina hepatica) ali jetrenke, bradovci pa imajo trosovnico sestavljeno iz bolj ali manj dolgih iglic. Povsem gladka pa je močno nakodrana trosovnica glivcev, ki jih dobimo ob štorih hrastov, kostanjev in borov. Najbolj znan je borov glivec (Sparassis crispa), ki je cenjen zaradi svojstvenega okusa.

40. JEŽKI (Hydnum)

niso primerni za samostojno gobjo jed, pač pa jih lahko uporabljamo za izboljšanje okusa številnih mesnih jedi, čeprav so nekoliko grenki. Po obliki so podobni mesnatovcem, namesto luknjic pa imajo na spodnji strani klobuka iglice, ki jih odstranimo. Nekatere vrste so manj grenke, ježkov pa ne smemo zamenjati z neužitnimi ježevkami, pa tudi ježevci niso vsi užitni. Uporaben je rjavi ježevec (Sarcodon imbricatus), ki mu odstranimo velike rjave luske in iglice, surov pa je škodljiv. Ježevke so tako močno olesenele, da jih ni možno uživati. Zanimiv je rdečkasti ježek (Hydnum rufescens) z dolgimi iglicami in pogosto zvotljenim osredjem. V tem primeru ga nekateri avtorji imenujejo Lijasti ježek, kot samostojno vrsto. Vsi ježki so užitni, podobnih strupenih gob ni.

41. GRIVE (Ramaria)

spoznamo takoj zaradi značilne vejaste oblike. Iz skupnega dnišča se dvigajo kvišku številni vršički, ki so obdani z gladko trosovnico. Mlade grive so različnih barv, delno pa tudi po obliki vej lahko določamo vrste, vendar pri starih grivah barve močno obledijo, tako da so si užitne in strupene vrste močno podobne. Vse grive delujejo rahlo odvajalno, če jih prekuhamo pa je večina užitnih, potrebno pa je vodo odliti, s tem pa odstranimo tudi koristne snovi iz gob, tako da jih ni vredno uživati. Zanesljivo jih lahko določamo samo s pomočjo mikroskopa, zato so grive pogosti krivec za številne zastrupitve. Nabiramo samo mlade, rumene grive (Ramaria flava) in zlate grive (Ramaria aurea), kadar pa je v gozdu veliko drugih užitnih gob, jih raje pustimo na rastišču.

42. KIJCI (Clavariadelphus)

niso pogostne gobe, zato niso pomembne za uživanje. Mlade so užitne, vendar le redko jih najdemo toliko skupaj, da bi se jih splačalo pobrati. Zanimive pa so zaradi nenavadno preproste oblike, kot narobe postavljeni beti drugih gob, brez klobuka. Trosovnica se nahaja na skoraj gladki, rahlo zgubani zunanji površini, belo meso pa pri starih gobah postane mehko in neuporabno. Največkrat se srečamo v gozdu z velikim kijcem (Clavariadelphus pistillaris) in z odsekanim kijcem (Clavariadelphus truncatus). Slednjega bi lahko zamenjali s čokato žilolistko (Gomphus clavatus), ki je tudi užitna in okusnejša. Kijce lahko uporabimo mešano z drugimi gobami.

43. LISIČKE (Cantharellus)

so poleg gobanov najbolj iskane gobe. V preteklosti so bile zelo pogoste, šele zadnja leta pa njihovo število znatno upada po vsej Evropi. Vzroke je treba iskati v vse bolj onesnaženem ozračju in brezglavem pobiranju. Ogrožena je navadna lisička (Cantharellus cibarius) s svojimi različki, nekatere druge vrste pa večini ljubiteljskih gobarjev niso tako znane in do kraja pobrane. Lisičke razločujemo od podobnih trobent po letvičasti trosovnici, ki spominja na lističe, večinoma pa je bolj reliefno žilnata. Nekatere vrste imajo votel bet, ki je večkrat stisnjen kot pri vlažnicah. Podobnih strupenih gob ni, zato so postale lisičke tako priljubljene in znane. Pobiranje teh preveč iskanih gob bo treba omejiti, da bodo tudi naši potomci vedeli, kakšna je Navadna lisička.

44. MAVRAHOVCI (Phallus)

se v naših gozdovih radi pojavljajo v skupinah od poletja pa do pozne jeseni. Mladi, še zaprti v sluzavo ovojnico, so užitni in okusni, kasneje pa oddajajo tako hud smrad, da jih zavohamo, še preden pridemo do gozda. Več podobnih gob najdemo v različnih rodovih, vse pa so mlade okrogle kot prašnice in imajo dolgo korenasto dnišče, oziroma bele konopce. Bela, pod njo pa debela sluzava ovojnica ostane pri dnišču penastega beta, ki nosi na vrhu mavrahu podoben klobuček. Ko trosi dozorijo, mastna površina s smradom privablja muhe, ki tako raznašajo trose na vse strani. Podoben je pasji klinček (Mutinus caninus) in lepi klinček (Mutinus elegans), lovkasta mrežnica (Clathrus archeri)pa spominja na hobotnico z rdečimi kraki. navadna mrežnica (Clathrus ruber) ima tudi rdeč trosnjak, da ga muhe ne zgrešijo. Vse te redke gobe uspevajo tudi pri nas, niso pa primerne za jed.

45. PLEŠIVKE (Calvatia)

spadajo med večje prašnice, ki so mlade užitne. Rade uspevajo na suhih prisojnih pašnikih v kolobarjih, ki jih opazimo že na daleč. Ko notranjost bele krogle postane rumena in kasneje rjava, jih ne moremo več uživati. Vdih trosov je lahko nevaren in škodljiv. Ko se notranjost gobe izprazni, na travniku še dolgo ostane sterilni del plešivke, v obliki čaše, ker ne segnije. Večkrat se najdejo prazne lupine iz prejšnjega leta. Takšne trde ovojnice imajo tudi druge užitne prašnice, zato pri čiščenju odstranimo vse, razen trosovnice, ki pa je izredno krhka in zelo hranljiva. Narežemo jo v primerno debele rezine in ocvremo z drobtinami. Orjaška plešivka (Langermannia gigantea) je po novejši literaturi v samostojnem rodu, v naših krajih pa ni pogosta. Največkrat se srečamo s senožetno plešivko (Calvatia utriformis).

46. PRAŠNICE (Lycoperdon)

so manjše od plešivk, zato bolj poredko zaidejo v košaro, čeprav so vse vrste bolj ali manj užitne. Odstraniti je treba iglice, kožaste ovojnice in bet, uporabna pa je trosovnica, oziroma vsa notranjost gobe, dokler je še bela. Trosi z dozorevanjem najprej porumenijo in vsebina gobe polagoma postane rjava. Na vrhu, peridij ali zunanja ovojnica popusti in se napravi odprtina, skozi katero se dvigajo trosi. To so edine gobe, pri katerih je dotik z nogo dobrodošel, saj se tako dvigne cel oblak trosnega prahu, če pa prevrnemo lističarko ali cevarko, ji onemogočimo, da bi oddala ves trosni prah. Majhnih in redkih vrst prašnic ni vredno pobrati. Po obliki je prašnicam podoben barvarski grahovec (Pisolithus arrhizus), na prerezu pa se pokažejo kot grah velike lise, kjer dozorevajo trosi. Uporabiti smemo le eno rezino, kot dodatek k juhi, v večji količini je škodljiv.

47. UHLJEVKE (Auricularia)

uspevajo na lesu, užitna pa je samo bezgova uhljevka (Auricularia auricula-judae). Raste na starem bezgu v hladnem obdobju leta. Na Kitajskem je zelo cenjena, pa tudi po našem ljudskem izročilu ji pripisujejo določene zdravilne lastnosti. Poleg ledenke pri nas ni v navadi, da bi uživali še katere druge želatinaste gobe (Heterobasidiomycetes) . V Ameriki uživajo še drhtavke in solzarje, te gobe pa so tudi pri nas precej pogoste. Kot večino gob, ki rastejo na lesu, lahko tudi Bezgovo uhljevko gojimo na domu, v naravi pa uspeva še podobna brestova uhljevka (Auricularia mesenterica), ki pa ni užitna.

48. SKLEDICE (Peziza)

imajo skledasto obliko, trosovnica pa se nahaja na zgornji strani trosnjaka, kar je tipična lastnost vseh zaprtotrosnic. Skledicam so podobne tudi gobe iz drugih rodov, določanje vrst pa je uspešno le s pomočjo mikroskopa. Zato skledice niso primerne za uživanje, saj je vsaka določitev na oko le približna. Gobe, ki jih nameravamo pojesti, morajo
biti stoodstotno določene! Nekatere skledice so prekuhane užitne, v izjemnih primerih pa lahko uživamo tudi medaljonke, čašice in latvice, ki so pri nas razmeroma pogostne. Skledice skoraj nimajo beta, če pa se dotaknemo zrelega trosnjaka, se dvigne v zrak oblak trosnega prahu. Vse strupene vrste pri zaprtotrosnicah še niso natančno določene, zato jih je potrebno pred uporabo prekuhati in vodo odliti. Tako postane užiten tudi smrtno nevaren pomladanski hrček (Gyromitra esculenta).

49. HRČKI (Gyromitra)

so razmeroma pogoste gobe, ki jih od smrčkov ali mavrahov ločujemo po mehko zvijugani in nagubani površini trosnjaka, ki spominja na možganske zavoje. Čeprav naj bi bili prekuhani hrčki z odlito vodo užitni, teh gob ni vredno pobrati in pojesti pod nobenimi pogoji. Zaradi velikega števila smrtnih slučajev, hrčkov ne dovolijo prodajati nikjer v Evropi. Smrtno nevaren strup Pomladanskega hrčka je zelo hlapljiv, zato suhe in prekuhane hrčke določene osebe lahko jedo. Nevarno pa je celo vdihovati pare, kjer se hrčki kuhajo, boljše je, da se takim gobam odpovemo.

50. SMRČKI (Morchella)

ali MAVRAHI veljajo za odlične užitne gobe, ki pa jih surovih ne smemo uživati. Jamičasto satjasta površina trosnjakov nam zagotavlja, da jih ne bi zamenjali s hrčki, lahko pa pomešamo med seboj nekatere rodove, kjer so vse gobe pogojno užitne. Smrčki najraje uspevajo na travnikih, ob rekah, v logih pa tudi v gozdovih. Po barvi in velikosti se zelo razlikujejo med seboj, vendar številne vrste priznavajo mikologi le kot različke užitnega smrčka (Morchella esculenta). Smrček ima rob satjastega klobuka zraščen z betom, češki hrčkovec (Ptychoverpa bohemica) pa ima klobuček poveznjen na bet, tako da je vrh beta pritrjen na klobuk pod temenom. Blizu sredine klobuka, med temenom in robom pa je spojen z betom �ilasti kapičar (Mitrophora semilibera), ki ima tudi veliko manjše trose od Češkega smrčkovca. Smrčki, smrčkovci in kapičarji uspevajo le kratek čas spomladi, konec aprila ter v maju. Zvesti svojim rastiščem, so vsakoletni priboljšek gobarjem, po dolgi in enolični zimski prehrani.

51. GOMOLJIKE (Tuber)

uspevajo nekaj centimetrov pod površino prsti, včasih tudi bolj globoko, zato jih bolj poredko najdemo brez dresiranih psov. Te precenjene gobe nevešči nabiralci lahko zamenjajo z neužitnimi vrstami iz drugih, podobnih rodov. Pri nas pogosta je zgodnja prstenica (Choiromyces venosus), ki je surova strupena. Za določanje vrst potrebujemo mikroskop. Goba, ki jo hočemo določiti, je po obliki bolj ali manj podobna eni izmed risb pri opisih rodov. Če nam tudi opis rodu ustreza, potem se lahko odločimo iskanja vrste v tem, domnevnem rodu. V slučaju neuspeha preverimo vse podobne rodove in opise vrst. Kadar pa tudi tako nismo uspeli, te vrste ni v našem priročniku, saj so tu predstavljene le najpogostnejše užitne vrste. Opise rodov lahko koristno uporabimo tudi pri drugih, obširnejših priročnikih, če želimo gobo določiti ne glede na njeno užitnost. Vztrajnost skoraj vedno vodi do uspeha.

Avtor: Anton Poler



Strani, ki se vežejo na to stran:

Login

Page last modified on marec 05, 2012, at 08:10
 

© 2005-2014, Gobarsko društvo Lisička Maribor.
Ta spletna stran je last imetnika domene gobe.si, ki spletno mesto tudi upravlja. Vsebine, objavljene na spletnem mestu je dovoljeno reproducirati le v nekomercialne namene, pri čemer morajo ohraniti vsa navedena opozorila o avtorskih pravicah in se torej ne smejo prepisovati, razmnoževati ali kako drugače razširjati brez dovoljenja lastnika domene gobe.si. Po svojih najboljših močeh se trudimo, da na spletnem mestu objavljamo le prave in ažurne podatke, vendarle pa ne moremo zagotavljati popolne točnosti in zanesljivosti vseh objavljenih podatkov in povezav. Prav tako ne prevzemamo nobene odgovornosti za morebitne posledice, nastale zaradi uporabe datotek in podatkov, objavljenih na tem spletnem mestu ali začasnega nedelovanja spletnega mesta. Zavedamo se, da je zasebnost obiskovalcev naših spletnih straneh zelo pomembna. Zato ne zbiramo nobenih osebnih podatkov o obiskovalcih spletne strani gobe.si. Gobe.si si pridržuje pravico do spremembe vseh podatkov, ki so objavljeni na tem spletnem mestu. Z uporabo tega spletnega mesta obiskovalec potrjuje, da sprejema opisane pogoje in se z njimi strinja.

Stran generirana v 0.982 sekundah.