Glive in njihov prostor v naravi

Živa bitja so razdeljena v več skupin organizmov, ki jim pravimo kraljestva - Regnum.

Kraljestvo gliv je očem skrito. Del, ki je viden, je le "sadež" organizma. Telo predstavlja podgobje (micelij), ki je sestavljeno iz prepleta drobnih nitk (hife). Gliva je torej celoten organizem, ki ga sestavljata goba ("sadež") in podgobje (micelij).

Micelij je običajno skrit v zemlji, lesu ali drugem viru hrane. Prekriva lahko le eno mravljo, ali pa površino, veliko več hektarjev (leta 1998 so v državi Oregon, ZDA, našli največjo glivo na svetu, Črnomekinasto mraznico Armillaria ostoyae, micelij prekriva površino 890 hektarjev. Ocenjuje se, da je organizem star okoli 2500 let).

Glive so zelo primitivna oblika življenja. Njihova najpomembnejša lastnost je, da si ne morejo pridelovati lastne hrane. Za razliko od rastlin glive ne vsebujejo listnega zelenila (klorofila) in tako nimajo sposobnosti, da bi pod vplivom svetlobe asimilirale življenjsko potrebne snovi. Tudi korenin ali listov nimajo. Glive so posebna skupina živih bitij, bliže živalim kot rastlinam. Razlogi:

• za živalske organizme je značilno, da vdihujejo kisik in izdihujejo ogljikov dioksid. Enako velja za glive,
• celična stena arhitekturno sicer spominja na celično steno rastlin, vendar je grajena iz hitina (polisaharid, ki vsebuje dušik in je analogen materialu, ki ga imajo členonožci) in ne iz celuloze, ki se pri glivah pojavi le izjemoma,
• nekatere glive vsebujejo protein kolagen (leta 1996 so kanadski raziskovalci ta protein našli v vrsti glive, ki je podobna kvasovkam (Microbotryum violaceum). To je bil prvi primer, da so kolagen našli v organizmu, ki ni živalskega izvora),
• gliva za oddajanje informacij po miceliju uporablja enak nevrotransmiter kot človeški možgani - dimetiltriptamin (DMT); kemikalijo, ki nam omogoča da lahko razmišljamo,
• z živalskimi organizmi imajo glive skupno lastnost, da celice izločajo hidrolitične encime (primer je celulaza) v okolico in iz okolice absorbirajo razgradne produkte hidrolize.

Glive hrano črpajo iz okolja, v katerem živijo - predvsem organske snovi, ki so jih predelali drugi, višje razviti organizmi (glive "jedo druge", so heterotrofne). Po načinu prehranjevanja se delijo na:

• gniloživke (saprofiti), če se hranijo z odmrlimi ali razpadajočimi organskimi ostanki,
• zajedavke (paraziti), če zajedajo žive organizme in iz njih črpajo hranilne snovi. Pri tem jih oslabijo ali celo uničijo,
• simbiotične (mikorizne), če žive v sožitju (simbiozi) z rastlinami, drevesi ali insekti. V primeru simbioze z drevesom gliva obrašča korenine drevesa. Z drevesom si izmenjujeta hranilne snovi in zato oba bolje uspevata. Gliva drevesu daje mineralne snovi, v zameno pa dobi ogljikove hidrate in druge snovi, ki jih glive ne proizvajajo.

Glive nimajo želodca. Pri prehranjevanju se prebavni encimi iz celic podgobja zlijejo v okolje, kjer se prehranske molekule poenostavijo. Prebavljene snovi iz okolja se nato vsrkajo skozi celične stene nazaj v podgobje, kot vodna raztopina. Glive živijo kar v svoji hrani in se dobesedno vraščajo v nove prehranske izvore, ko se lokalni viri izčrpajo. Takšna "zunanja prebava" je dolgotrajna, glive ostajajo na enem mestu in zato niso gibljive.

Glive so zelo trdožive in jih najdemo v najrazličnejših habitatih. Njihova vloga v ekosistemih je zelo pomembna, saj predstavljajo naravne mehanizme za recikliranje. To vlogo izvajajo tako, da se prehranjujejo z odmrlimi organizmi in razgrajujejo organske snovi. Kot razgrajevalci organske snovi predstavljajo bistveni dejavnik kroženja hranil v ekosistemih.

Kljub svoji trdoživosti pa določene glive, predvsem višje glive (takšne, ki so zanimive za ljubiteljske nabiralce gob), izginjajo. Razlogov za takšno stanje je več. Analiza stanja biotske raznovrstnosti na področju višjih gliv kaže, da je najpomembnejši razlog onesnaževanje okolja. Tudi masovno nabiranje gob ni zanemarljiv razlog.

Avtor: Slavko Šerod



Strani, ki se vežejo na to stran: