Lišaji

Lišaji so organizmi, ki imajo samostojno obliko in način življenja. Steljka organizma je sestavljena iz dveh delov. V simbiozi oziroma sožitju živita heterotrofna gliva in avtotrofna alga ali modrozelena cepljivka. Gliva gradi večji del lišaja, poskrbi, da rastlina dobi vodo in organske snovi ter daje obliko steljki, medtem ko alga ali modrozelena cepljivka s fotosintezo proizvaja organske snovi zase in za glivo. Lišaji se lahko razmnožujejo s fragmentacijo, tako se razmnožuje alga, ali pa s sporami, kot se razmnožuje gliva.

Obstaja okoli 25000 vrst lišajev, v srednji Evropi jih raste okoli 2000. Rastejo v puščavah in na zidovih v polarnih krajih, kjer poleg lišajev uspevajo le še mahovi. Najdemo jih na pašnikih ter golem drevju. Za svojo rast nujno potrebujejo neonesnažen/čist zrak. Ravno zaradi tega jim pravimo tudi bioindikatorji onesnažnosti zraka.

Lišaje delimo na tri skupine:

• skorjasti lišaji so tesno prirasli na podlago, ali pa so celo vrasli vanjo. S tem je steljka manj izpostavljena zraku. Ta vrsta lišajev je najmanj občutljiva na onesnažen zrak.
• listasti lišaji so vmesna oblika med skorjastimi in grmičastimi lišaji. Steljka leži na podlagi in je nanjo pritrjena na več krajih. Prav tako so srednje občutljivi na onesnažen zrak.
• grmičasti lišaji so s posebnimi ploščami pritrjeni na podlago. Njihova steljka je najbolj razrasla in ima največji del rastline v stiku z zrakom. Posledica tega je, da so najbolj občutljivi na onesnažen zrak. Lišaji omogočajo s steljko prileglo na podlago ugodne razmere, da se tam naselijo tudi druge rastline. Z vodo in zmrzaljo razpokajo še tako trdo skalo, lahko tudi beton.
• Cetrarira cucullata, Kapucinski lišaj
• Cetraria islandica, Islandski lišaj
• Pseudevernia furfuracea
• Cladonia stellaris, Jelenčja kladonija
• Peltigera hymenina, Opnasta peltigera
• Xanthoria parietina, Navadni rumenček