<< Suillus tridentinus, tridentinska lupljivka | Gobe | Suillus viscidus, siva lupljivka >>
(Sw.) Kuntze (1898)
Rod: Suillus - lupljivke
ZNAČILNOST: Je največja med lupljivkami in ima rumeno rjav, suh, zrnat klobuk, rumenkasto meso pa na zraku pomodri. Raste pod bori (Pinus silvestris) in nima prijetnega okusa.
KLOBUK: 5-18 cm, sprva polkrožen s podvihanim robom, nato je izbočen, zravnan in blazinast, vendar ima oster rob. Zrnato vlaknata površina je običajno suha, le v slabem vremenu postane nekoliko lepljiva in ima rumeno okrasto, rjavo barvo.
TROSOVNICA: najprej rumena, kasneje olivno zelena, rjavkasta, luknjice so drobne, na pritisnjenih mestih pomodrijo in so priraščene na bet.
BET: 6-10 x 2-4 cm, valjast, poln, trd, raven, proti dnišču je polagoma odebeljen, skoraj gladek, enake barve kot klobuk.
MESO: rumeno, na prerezu modrikasto pozeleni, je milega, vendar nekoliko neprijetnega okusa in vonja po kloru.
TROSI: 7.5-12 x 3-4 µm, podolgovati, rumenkasti, trosni prah je olivno rjav.
RASTIŠČE: pod iglavci, najraje pod bori, skupinsko ali posamično, poleti in pozno v jeseni, zelo pogosto.
UPORABNOST: užitna, vendar sama ne zbuja teka, primerna za mešanje z drugimi gobami.
Zaradi bolj ali manj suhega klobuka je nekoliko podobna gobam iz rodu polstenk (Xerocomus), katere so vse užitne in boljše kakovosti. Vseeno je vredno poskusiti, da jo pripravimo na različne načine, ali kot dodatek k drugim jedem, s primernimi začimbami, ker je pri nas zelo pogosta. Naberemo samo mlade, trde primerke, pri starih gobah je namreč neprijeten vonj še izrazitejši. Zamenjava s strupenimi gobami ni mogoča, nekoliko strupen in manjši je pekoči bakrenopor (Chalciporus piperatus), ki na jeziku peče, dnišče beta pa ima močno rumeno. Včasih ima povsem rdeče luknjice.
Avtor fotografije je Slavko Šerod.
Strani, ki se vežejo na to stran:
Uživanje napačno določenih gob je lahko smrtno nevarno!
Gobarsko društvo "Lisička", Maribor ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!
