<< Otidea bufonia, krastačje uho | Gobe | Oudemansiella ephippium, brazdasta širokolistka >>
(Pers.) Fuckel (1869)
Rod: Otidea - ušesa
ZNAČILNOST: Goba je podobna pokonci stoječemu uhlju kakšne živali, nekaj centimetrov visoka, okrasto rumenih odtenkov, raste pa posamično ali v šopih, od poletja do pozne jeseni.
KLOBUK: 3-6 cm visok, redko je daljši in do 3 cm, širok, kot pokončen uhelj, proti vrhu in dnišču ožji, gladek, z navznoter zavihanim robom, okrasto rumen, znotraj pa rožnato okrast. Kadar raste v šopih, je klobuk precej deformiran.
TROSOVNICA: rožnato okrasta, gladka, nahaja se na notranji strani ušesa in je sestavljena iz askov.
BET: kratek, debel, včasih ga skoraj ni, vse bolj bel proti dnišču in tiči globoko v prsti.
MESO: belkasto, tanko, voskastega videza, prožno, nekoliko žilavo, brez posebnega vonja in okusa.
TROSI: 12-15 x 6-8 µm, elipsasti, gladki, z dvema oljnima kapljama, trosni prah je belkast.
RASTIŠČE: skupinsko, posamično ali v šopih, v mešanem gozdu in pod iglavci, od poletja do pozne jeseni, razmeroma poredko.
UPORABNOST: užitna, vendar nepomembna goba za uživanje.
Obstaja več vrst ušes, med katerimi ni znanih strupenih gob. Zajčje uho (Otidea leporina) je rumenkasto rjave, cimetaste barve, podobna je zajčjemu ušesu in raste pod višje ležečimi iglavci. Bolj redko je Polžasto uho (Otidea cochleata) s temno rjavo trosovnico. Zunanja stran je svetlo rjava, z navznoter zavihanimi robovi. Temno rjavkastih odtenkov na obeh straneh je rjava skledica (Peziza badia) in je pogojno užitna. Enako velja tudi za pogostejšo, mehurjasto skledico (Peziza vesiculosa), ki je vsa bolj ali manj okrasto rumena. Mlada je kot mehurček z drobno odprtino na vrhu, ki se vedno bolj širi, kasneje pa se lahko popolnoma zravna. Te gobe lahko zamenjamo s številnimi sorodnimi vrstami.
Avtor fotografije je Anton Poler.
Strani, ki se vežejo na to stran:
Uživanje napačno določenih gob je lahko smrtno nevarno!
Gobarsko društvo "Lisička", Maribor ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!
