<< Hygrophorus queletii, Quelétova polževka | Gobe | Hygrophorus speciosus, lepa polževka >>
(Fr.) Kauffman (1918)
Rod: Hygrophorus - polževke
ZNAČILNOST: Je največja med polževkami, debelo mesnata, na klobuku in po lističih pa je rdečkasto lisasta, kot poškropljena, raste pa v vrstah in lokih, ponekod v velikih količinah.
KLOBUK: 5-15 cm, najprej polkrožen, nato zravnan, toda rob je še vedno močno podvihan, obrobje vegasto, pri starih gobah se nekoliko dvigne. Površina je gladka, osredje pa rahlo luskato. Dominirajo vinsko rdeči odtenki s temnejšimi lisami, kožico lahko olupimo.
TROSOVNICA: bela, kmalu so lističi smetanove barve, rožnato oškropljeni, redki, debeli in priraščeni na bet.
BET: 4-8 x 1-2 cm, valjast, pogosto zelo kratek in debel, poln, proti dnišču je polagoma tanjši, belkast in prav tako rdečkasto pikast.
MESO: belo, debelo, nežno, nekoliko rdeči, redko rahlo greneče, prijetnega vonja in okusa.
TROSI: 6-8 x 4-6 µm, elipsasti, gladki, neamiloidni, trosni prah je bel.
RASTIŠČE: v kolobarjih ali lokih, zlasti pod hrasti in kostanji, v jesenskem času, včasih masovno, v nekaterih letih pa manj.
UPORABNOST: zelo dobra, če ne greni, primerna za različne jedi in za konzerviranje.
Gobarji jo večkrat pomotoma zamenjajo s pordečelo polževko (Hygrophorus erubescens), ki je močno grenka, manjša, raste pa pod iglavci. Meso rumeni. Nekoliko podobna, vendar zelo redka, je vinska polževka (Hygrophorus capreolarius), milega okusa in je užitna. Neredko pa Zajetno polževko nabiralci zamenjajo s čebularjem ali orjaško kolobarnico (Tricholoma colossus), katera ima še bolj debelo in rdečeče meso in je tudi užitna. Polževke vedno spoznamo po lističih, ki so zelo debeli in razmaknjeni, priraščeni na bet ali pa celo potekajo nekoliko po betu navzdol.
Avtor fotografije je Sabina Mali.
Strani, ki se vežejo na to stran:
Uživanje napačno določenih gob je lahko smrtno nevarno!
Gobarsko društvo "Lisička", Maribor ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!
