<< Hygrophorus agathosmus, dišeča polževka | Gobe | Hygrophorus atramentosus, palčkova polževka >>
Fr. (1836)
Rod: Hygrophorus - polževke
ZNAČILNOST: Ima vraščeno vlaknat, okrasto rjav klobuček, ki je pri mladih gobah na osredju temnejši in bele lističe (pri gozdni polževki (Hygrophorus nemoreus) so okrasto rumeni). Bet je suh.
KLOBUK: 5-8 cm, sprva polkrožen, izbočen, z močno podvitim robom, nato zravnan, pri starih gobah pa zavihan navzgor, gladek, vraščeno vlaknat, okrasto rjav, rdečkast, na obrobju svetlejši in star precej vegast.
TROSOVNICA: belkasta, sprva so lističi povsem beli, debeli, redki, priraščeni na bet, redko pa potekajo nekoliko po betu navzdol.
BET: 3-5 x 0.5-2 cm, valjast, poln, močan, v dnišču nekoliko zožen, belkast, gladek, pri vrhu zrnat, navzdol vlaknat in suh.
MESO: belo, glede na ozke lističe je v klobuku debelo, prijetnega vonja in okusa.
TROSI: 6-9 x 5-6 µm, elipsasti, gladki, prosojni, trosni prah je bel.
RASTIŠČE: vedno pod hrasti, kjer je močna podrast, v skupinah, pozno poleti in v jeseni, na določenih rastiščih pogosta.
UPORABNOST: odlična, zaradi mesnatosti in prijetnega okusa je primerna za najrazličnejše jedi.
Nekateri avtorji jo zamenjujejo z gozdno polževko (Hygrophorus nemoreus), ki ni bistveno svetlejša na obrobju in nima nikoli belih lističev, diši pa nekoliko po moki. Na robu gozda, v travi raste zajčja polževka (Hygrophorus leporinus), katero lahko zamenjamo s travniško tratnico (Camarophyllus pratensis), ki pa ima močno žilnato povezane lističe in je tudi užitna. Na robu gozda v travi pa bomo našli tudi bolj ali manj sivo obarvano, dišečo polževko (Hygrophorus agathosmus), ki diši po mandljih. Obstaja še več podobnih sivih vrst, ki so pa vse užitne in bi jih zaradi redkih, razmaknjenih lističev težko zamenjali s strupenimi gobami.
Avtor fotografije je Slavko Šerod.
Strani, ki se vežejo na to stran:
Uživanje napačno določenih gob je lahko smrtno nevarno!
Gobarsko društvo "Lisička", Maribor ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!
