<< Faerberia carbonaria, pogoriščni letvičar | Gobe | Flammulina velutipes, zimska panjevka >>
(Schaeff.) With. (1792)
Rod: Fistulina - cevača
ZNAČILNOST: Ima školjkasto obliko ali kot goveji jezik, s kratkim betom, rdečkasto rjavih barv, na prerezu izloča rdeč sok, raste pa na pravih kostanjih in hrastih.
KLOBUK: 5-20 cm, pahljačast, školjkast, rahlo izbočen, s stranskim betom, od roba proti betu je debelejši, od 2-6 cm debel, hrapav, želatinast, nekoliko mazav, krvavo ali pa mesnato rdeč.
TROSOVNICA: sprva svetlo rožnata, pozneje rdečkasto rjava, cevke so kratke, tanke in nepovezane, luknjice pa so drobne in oglate.
BET: kratek, debel, včasih ga sploh ni, pač pa se klobuk po širini močno stisne in konča v razpoki lesa.
MESO: temno rdeče, prepredeno s škrlatnimi lisami, debelo in vlaknato, sočno, na prerezu izloča krvavo rdeč sok, kiselkastega vonja in nekoliko trpkega okusa. Pri rezanju spominja na surova jetra.
TROSI: 4,5-6 x 3-4 µm, elipsasti gladki, prosojni in neamiloidni. Ima rožnato rumenkast trosni prah.
RASTIŠČE: na poškodovanih deblih hrasta in pravega kostanja, običajno na štoru blizu zemlje, poleti in v jeseni, ponekod je precej pogosta.
UPORABNOST: dobra, dokler je mlada, kot dodatek drugim gobam. užitna je tudi surova v solati, dobro jo je nekaj ur namakati v okisani slanici.
Na ugodnem rastišču lahko doseže neverjetne razsežnosti, tako, da tehta več kilogramov. Ne moremo je zamenjati z nobenimi drugimi gobami. Na lesu raste tudi neužiten cinobrasti drobnoluknjičar (Pycnoporus cinnabarinus), vendar je suh in trd, saj spada med lesne gobe. Ves rdeče obarvan pa je tudi uhati drhtavež ali uhelj (Tremiscus helvelloides), ki je tresoč kot žolca in je tudi užiten. Raste na trhlih štorih blizu zemlje, predvsem v višje ležečih predelih, na prodnatih ali apnenčastih tleh.
Avtor fotografije je Anton Poler.
Strani, ki se vežejo na to stran:
Uživanje napačno določenih gob je lahko smrtno nevarno!
Gobarsko društvo "Lisička", Maribor ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!
