<< Alnicola melinoides, užitna močvirka | Gobe | Amanita caesarea, knežja mušnica, karželj, blagva >>
(Boud.) Bon (1985) syn. Amanita umbrinolutea (Secr. ex Gillet) Bertill. (1910)
Rod: Amanita - mušnice
ZNAČILNOST: požene iz lupinastega ovoja, nikoli nima zastiralca na betu, obrobje klobučka pa je že od vsega začetka nažlebkano.
KLOBUK: 3-10 cm, stožčasto zvonast, rahlo lepljiv, rjavo sivkast, z rjavkastim obročem in nažlebkanim obrobjem.
TROSOVNICA: bela, lističi široki, zelo gosti in se beta nikoli ne dotikajo, podobno kot pri ostalih vrstah mušnic.
BET: 6-10 x 0,5-1,5 cm, dolg in vitek, valjast, proti dnišču se polagoma širi, belkasto siv, brez zastiralca, dnišče pa obdaja belkasto siva lupina.
MESO: belo, lomljivo, nima nobenega izrazitega vonja in okusa.
TROSI: 9-12 µm, okrogli, prosojni, neamiloidni, trosni prah je bel.
RASTIŠČE: v iglastih gozdovih na zakisanih tleh, posamič ali v majhnih skupinah, od začetka poletja do pozne jeseni, dokaj pogost.
Čas rasti: -VII-VIII-IX-X-
UPORABNOST: pogojno užiten, surov strupen, kuhan ali pečen je dober, primeren za dodajanje drugim užitnim gobam.
Pri nabiranju moramo lupinarje polagati na vrh košare, sicer se nam polomijo, preden pridemo do doma. Vse vrste lupinarjev so pogojno užitne, najokusnejši je okrasti ali oranžni lupinar (Amanita crocea). Dvobarvnemu lupinarju je podoben bledični lupinar (Amanita lividopallescens), ki je znatno večji, na klobuku pa je poleg sivih tudi nekaj rumenkasto okrastih odtenkov. V enakih, višje ležečih gozdovih, pa raste gorski lupinar (Amanita subalpina), ki je večji in bolj rjavih odtenkov. Če pri lupinarjih upoštevamo močno nažlebkano obrobje, brez zastiralca in lupino v dnišču, jih ne moremo zamenjati s strupenimi gobami.
Avtor fotografije je Slavko Šerod.
Strani, ki se vežejo na to stran:
Uživanje napačno določenih gob je lahko smrtno nevarno!
Gobarsko društvo "Lisička", Maribor ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!
